Lajnar je 1549 metrov visok vrh, ki se skupaj z Dravhom, Slatnikom, Šavnikom in Možicom dviga severno od Soriške planine. Do najinega obiska nisem vedela kaj dosti o njem, glavni razlog za obisk Lajnarja pa so bili bunkerji, ki jih je na tem območju kar precej.
Izhodišče
S Tomažem sva si za izhodišče izbrala Zgornjo Sorico, lahko pa bi se peljala po cesti naprej do Soriške planine, od koder je nato samo 40 minut hoje po smučišču. To opcijo tudi sama bolj priporočam, a ker prej nisva vedela za to, sva midva izbrala daljšo in bolj zahtevno pot.
Do Zgornje Sorice pridete, če se peljete od Škofje Loke proti Železnikom, vseskozi po glavni cesti, in nato naprej proti Soriški planini. Ko pridete v kraj Zgornja Sorica boste na križišču opazili table, kjer zavijete levo za Petrovo Brdo in Tolmin (če bi na tem križišču nadaljevali naravnost, bi prišli do Soriške planine). Le nekaj deset metrov po tem, ko na križišču zavijete levo, boste opazili parkirišče in tablo za Lajnar.
Opis poti
Na dan najinega obiska je bilo žal oblačno in megleno vreme, a sva glede na nedavno izkušnjo na Begunjščici, vseeno upala, da naju na vrhu čaka sonce.
Na tabli za Lajnar je označen čas hoje 1 ura in 35 minut, kar je realen čas povprečno hitre hoje. Tabla nas usmeri levo po makadamski cesti, ki se kmalu začne precej strmo vzpenjati. Držati se moramo skrajno leve, saj so v gozdu markacije slabo vidne, in jih lahko hitro zgrešimo.
Po nekaj minutah hoje pridemo zopet na bolj položno pot čez travnik. Tukaj se približamo glavni cesti, ki pelje na Soriško planino. Naprej moramo biti zelo pozorni na markacije, ki jih s Tomažem kar nekaj časa nisva videla, in sva bila že prepričana, da sva zašla. Položna pot zopet pripelje v gozd, in kmalu se začne strmo vzpenjati, po listnati podlagi, ki je v takšnem vremenu precej spolzka.
Strma pot se malce položi, ko spet pridemo ven iz gozda, in ob podrti, stari pastirski koči nadaljujemo po travniku. Pot je vedno manj opazna, in vedno bolj zaraščena, potrebna je pazljivost, saj se vzpenjamo po precej strmem pobočju.
Pot nato pripelje do glavnega grebena, kjer prvič opazimo smučišče, in tablo, kjer zavijemo levo. Še 20 minut do vrha, vreme pa je bilo še vedno oblačno in megleno. Pot se najprej malo spusti do sedla med Lajnarjem in Dravhom, nato pa se začne še zadnji vzpon po smučišču. Le nekaj metrov pod vrhom zavijemo levo po ozki poti, in kmalu pred seboj zagledamo vrh Lajnarja.
Prav na vrhu se nahaja jeklena opazovalna kupola enega izmed bunkerjev, žig, razgledni drog, tabla in klop. A ker naju je tik pred ciljem presenetil izredno mrzel in močan veter, ki je bil najbolj izrazit ravno na vrhu, se tam nisva dolgo zadrževala, in sva se hitro spustila na severno stran, da poiščeva bunkerje.
Bunkerji in utrdba – Rapalska meja na Soriški planini
Bunkerji so bili glavni razlog najinega obiska Lajnarja, in le nekaj metrov pod vrhom, na severni strani, sva zagledala prvi rov. Pripravila sva osvetlitev in se podala v rov. Bila sem prijetno presenečena, saj je bilo v bunkerju občutno bolj toplo kot zunaj, kar je pomenilo, da sva brez težav raziskala vse, in se obenem tudi ogrela.
Prvi bunker je kar precej dolg in razvejan. Sama bi se verjetno v njem hitro izgubila, saj v notranjosti popolnoma izgubiš občutek, rovi pa so med seboj popolnoma identični. Prišla sva do zelo strmih stopnic, po katerih sva se povzpela in ugotovila da vodijo do jeklene kupole, ki sva jo videla na vrhu Lajnarja. Raziskala sva vse rove, in se vrnila nazaj ven pri drugem vhodu.
Kako zanimiva je notranjost bunkerjev in kako veliki so, lahko pogledate v spodnjem videu:
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na Tomažev Youtube kanal. Tam najdete veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.
Zunaj sva se po nekaj lesenih stopnicah spustila do bivalnih prostorov utrdbe, ki je na zunaj precej dobro ohranjena. Sprehodiva se po vseh prostorih, in nazadnje prideva do dela, ki je bil namenjen umivanju in sanitarijam, vse to pa je še zelo dobro vidno in ohranjeno.
Nekaj metrov naprej od utrdbe je še en vhod v rov, ki pa je zelo kratek in se hitro konča.
Bunkerji so iz časa med obema svetovnima vojnama, in se nahajajo Rapalski meji. Obvezna oprema za temeljit ogled bunkerjev je svetilka.
Ker s Tomažem nisva imela sreče z vremenom, se ta dan nisva podala na noben drug vrh. A ker sva izvedela, da so bunkerji in kasarna tudi na Možicu in drugih vrhovih, sva se odločila, da najin obisk vrhov nad Soriško planino ponoviva v lepšem vremenu, in raziščeva še ostalo.
Po isti poti sva se podala nazaj v dolino, a na poti navzdol še veliko bolj počasi in previdno, saj je bila strma pot po travniku navzdol zelo spolzka.
Podbrdo, Most na Soči in Babja jama
Ob povratku do avta, sva razmišljala kaj si še lahko ogledava v okolici. Ker sva bila premražena sva se najprej ustavila v Planinskem domu Petrovo brdo, kjer sva spila čaj in naredila plan kam naprej.
Na poti proti Mostu na Soči sva se v Podbrdu ustavila ob priljubljeni gostilni Brunarica Slap, ki je znana po ribah. Bila sva že precej lačna, zato sva se tudi odločila, da pojeva nekaj mesnega. Po dobrem kosilu sva še malo pobrskala o znamenitostih na poti pred nama. Našla sva kar nekaj stvari, ki sva si jih želela ogledati, a sva zopet pozabila na to, da je dan zelo kratek, in da je ob 17. uri praktično že tema, kar pomeni, da sva imela samo še slabi dve uri časa.
Ko sva prispela na Most na Soči, sva v tem čudovitem kraju najprej posnela nekaj fotografij, saj Soča s svojo edinstveno barvo nikoli ne razočara.
Več o Mostu na Soči si lahko preberete na tej povezavi www.tomazgorec.si/most-na-soci/.
Ko se iz smeri Podbrda zapeljete čez most in nato zavijete levo v klanec, boste po nekaj metrih tik ob cesti ob bregu videli tablo za Babjo jamo. Malo višje ob cesti sva parkirala, in se peš podala v hrib. A že zelo hitro, po nekaj minutah hoje, boste prišli do zanimive jame, s še bolj zanimivim imenom, v katero je mogoče vstopiti. Tudi tukaj potrebujete svetilko. Babja jama je nekaj posebnega tudi zaradi svoje oblike.
To pa je bila tudi najina zadnja znamenitost, ki sva si jo ogledala ta dan. Mimo Kanala in Nove Gorice sva se nato odpravila nazaj domov.
Obisk Lajnarja in okoliških vrhov nad Soriško planino bomo zagotovo ponovili v vremenu, ki bo bolj primeren za raziskovanje bunkerjev in osvajanje vrhov.
Kdaj je obisk Lajnarja najbolj primeren?
Obisk Lajnarja je sicer primeren v vseh letnih časih. Pozimi je potrebna primerna oprema in večja pazljivost. Najbolj primeren pa bo vzpon pomladi in poleti.
Kje je izhodišče za Lajnar?
Izhodišč je več, najkrajša pot vodi iz Soriške planine, od koder je le 40 minut hoje. Iz Zgornje Sorice boste potrebovali 1 uro 40 minut, najdaljša pa je pot z izhodiščem v Podbrdu, skoraj tri ure.
Ali je vzpon na Lajnar primeren tudi za otroke?
Vzpon na Lajnar ni zahteven, za izhodišče priporočamo Soriško planino.
Ali so bunkerji na Lajnarju dostopni in prehodni?
Bunkerji in utrdba na Lajnarju so zelo dobro ohranjeni in prehodni, vse si je mogoče ogledati. Obvezna oprema je svetilka.