O umiranju in slabih izgovorih

A je v teh turbulentnih časih sploh primerno pisati o umiranju? Jaz trdim, da ja. Razmislek o lastni minljivosti je vsake toliko povsem na mestu. Ne samo da nas to za trenutek upočasni in na nek način prizemlji in naredi bolj ponižne, da umirjeno zadihamo in premislimo o tem, kako srečni smo pravzaprav lahko, ker imamo to kar imamo, ampak ima vse skupaj čisto praktične koristi. 

Razmišljamo lahko na primer takole; tisti ki so umrli včeraj, so imeli načrte za današnje jutro. In tisti ki bodo še umrli danes, zagotovo imajo načrte za jutri. Nihče ne načrtuje svojega odhoda. Le utrip očesa in ni nas več. Kar tako. Se spomnite igrice Tetris? S tistimi bloki, ki padajo dol na tiste, ki so padli pred njimi? No, to je vse, kar imamo. Tako nekako si lahko predstavljamo življenje. Bloki po tleh so meseci našega življenja ki smo ga že preživeli, bloki ki padajo, pa so meseci ki prihajajo. Če prihajajo. Kajti koliko jih še pride, tega pa ne vemo. Morda pridejo, morda pa tudi ne. Kar pa vemo je to, da tistih blokov na tleh ne moremo več porabiti. Ker jih ni več. Karkoli bi želeli z njimi početi, razen v mislih in spominih, se ne da. Ker so že bili uporabljeni. In so izključeni iz igre. Vse kar lahko naredimo, lahko naredimo s tistimi, ki prihajajo. Zato se je treba usmeriti na te, ne na tiste po tleh (saj veste, vsaka sekunda razmišljanja o naši preteklosti krade iz naše prihodnosti ? mi pa gremo ravno tja).

Največja dobrina in dragocenost v lasti posameznika seveda ni denar. Pa tudi zdravje ne. In sreča, ljubezen, dobrota in vse tisto, kar se tradicionalno postavlja nasproti materialnemu obilju, ravno tako ne. Še zdaleč ne. Kajti vse to lahko imamo, potem izgubimo in nato spet pridobimo. Ljubimo in smo ljubljeni, potem pa ne več in to je grozno. A vendar lahko ljubezen še kdaj najdemo. Tudi ugled si lahko povrnemo, zdravje ravno tako (vsaj deloma). Na tak ali drugačen način si lahko povrnemo skoraj vse. 

Le ena stvar ne bo nikdar več prišla nazaj k nam. In to je čas. Mark Zuckerberg ima lahko več denarja, a nima na razpolago niti sekunde več od mene. Brad Pitt ima več lepote in oboževalk, ne pa več časa. Tukaj sva na istem. Tudi David Beckham ni glede tega prav v ničemer na boljšem od mene. 

Za vse nas pa velja to; vsaka sekunda ki mine, ne bo nikdar več povrnjena. Tudi z vsem denarjem in vplivom ne. Današnjega dneva ne bo več. Najverjetneje bo prišel jutrišnji, to je res, a kmalu ne bo več niti tega. In dneva za njim ravno tako ne. 

Vsi imamo na voljo le skrbno odmerjeno število dni. Ali ur ali sekund ali kakorkoli pač to količino razpoložljivega časa opišemo. Ne vemo kolikšno je to število, zagotovo pa vemo dvoje; nikdar ne bo idealnega trenutka. Nikdar ne bomo imeli vsega na razpolago in rekli no sedaj pa sem pripravljen na nov izziv življenja. Ne, ta bo kar padel na nas. Tako kot je vsak do zdaj. In mi ga bomo rešili. Tako kot smo vsakega do zdaj. Hladilnik se nam ne pokvari ravno takrat, ko imamo na strani nekaj denarja, ravno tako ne začne ob pravem trenutku puščati bojler. Prej nasprotno; zgodi se ob najbolj nemogočem trenutku. Kljub temu pa mi odreagiramo. In stvar rešimo. Ker smo v to pač prisiljeni. Tudi prometne nesreče nimamo takrat, ko smo nanjo pripravljeni in imamo pripravljen denar za popravilo avta in čas za vse tiste nadležne opravke od zavarovalnice do policijske postaje in vlečne službe in servisne delavnice in tako naprej in nazaj. Pa kljub temu ko se to zgodi, vse to storimo. Že najdemo čas. Drži?

Zato bi  lahko počasi nehali uporabljati izgovor o trenutku, ki da ni pravi. Saj vendar nikdar ne bo pravi! Ne obstaja stvar, ki bi se ji reklo pravi trenutek. Je ni. To so le naši izgovori. Ampak, a veste, kaj to pomeni? Da po analogiji če noben trenutek ni pravi trenutek lahko zaključimo, da je vsak trenutek lahko pravi trenutek. Če mu le damo priložnost! Zato se končno zmigajmo in se lotimo tistega projekta, ki se ga toliko časa izogibamo. Udeležimo se tistega tečaja, preberimo prvo stran knjige, rešimo prvo nalogo, naredimo prvi počep, spregovorimo prvo besedo s svojim odtujenim najstnikom, odplačajmo prvi dolg (ali pa dajmo na stran vsaj en euro za to). Karkoli, da se le končno spravimo v gibanje. Jutri ponovimo. Potem bo že inercija poskrbela za naprej. Kar naenkrat bomo presenečeni, kako preprosto je bilo vse skupaj in kako z lahkoto smo našli čas, denar, ali pa karkoli drugega. Zgolj zato, ker smo se končno premaknili. Ker nismo več omejeni z idejo o idealnem trenutku.

In vemo še nekaj; ko imamo zamisli, ki bi jih radi uresničili. Tudi če so te še tako drobne in morda nepomembne. Če ne drugje, pa v odnosu do družine, dnevne rutine, službe, znancev, skupnosti. Ali pa samega sebe. No, z vsako uro in vsakim dnem odlašanja pa smo dalje od uresničitve teh zamisli, ne bližje! Zapomnimo si to. 

In čisto mimogrede, jutri ni še en dan več (za delo na svojem cilju), ampak en dan manj. Če dobro premislimo, ne? 

Dejan Krajlah je avtor in predavatelj z mednarodno uspešnico na Amazonu. Več o njem na https://dejankrajlah.com/

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja