Ali v vasi Bistra pri Vrhniki res straši?

V vasi Bistra je krožila legenda o grofu, ki se je odselil v Ameriko. Vas Bistra je blizu mesta Vrhnika ob robu Ljubljanskega barja, ki se lahko pohvali s čudovito naravo, izvirom, tehniškim muzejem in starim gradom ? samostanom. Je zelo zanimiv kraj za izlet in morda ujamete še grofovega duha, kot sem ga jaz pred precej leti.

S prijateljem sva se peljala na Vrhniko, vendar sva tokrat naredila ovinek in šla po daljši poti z namenom obiskati poseben kraj. To je bilo še pred slovensko osamosvojitvijo. Ker sva bila pozna, se je začelo mračiti. Ustavila sva se na kraju, kjer je lansko leto izgubil življenje najin prijatelj. Zaneslo ga je iz ovinka, ko je objestno dirkal z motorjem in žal ni preživel, ko se je zaletel v devo. Pogovor med nama je nanesel na posmrtno življenje. Ali je možno, da naju prijatelj zdajle opazuje in je žalosten zaradi najine žalosti? Prijatelj je v to verjel, jaz pa sem bila skeptična. Verjamem, da je naša naloga v tem življenju, da se čim bolj potrudimo biti karseda zdravi, zadovoljni in situirani. Po mojem osebnem mišljenju človek k sebi nesreče in bolezni privleče sam z lastnim zavednim in nezavednim ravnanjem in mora napake ponoviti ne glede ali v tem ali katerem koli drugem življenju. Ali obstajajo ali ne pa res ne bi vedela.

Tudi takrat nisva našla odgovora. V tišini in temi sva se odpeljala naprej proti Vrhniki. Prijatelj je vozil počasi in previdno. Kljub temu naju je z avtom skoraj oplazil vinjen domačin in malo je manjkalo, da se nisva znašla v potoku. Komaj sva se pomirila ter odpeljala naprej, je hip za tem na streho avtomobila nekaj padlo, da je odmevalo daleč naokrog. Ustavila sva in skočila iz avta. Bila sva ob betonski steni nad katero je kraljevala neka domačija, iz katere je takoj pritekel gospodar in vprašal, kaj je bilo? Nato smo olajšani ugotovili, da nama je na streho padlo jabolko in ni povzročilo škode. Gospodar naju je zvedavo opazoval in posvaril, da naj se izogneva vasi Bistra. Če pa že morava ponoči skozi Bistro, naj peljeva hitro in brez ustavljanja, če bova kaj videla. Ni nama hotel povedati, za kaj gre. Morda pa tega ne bosta doživela, je še dodal. Nekaj časa sva v avtu tuhtala, ali naj se obrneva nazaj ali ne, medtem, ko sva gledala, kako je gospodar odšel nazaj na kmetijo. Človek je zgledal povsem trezno, resno in normalno. Situacija pa ni bila takšna. Toliko o zakonu privlačnosti. Večkrat sva se že peljala po tej isti poti skozi Bistro in ni bilo težav, pa sva se odločila, da se ne bova vračala, ker sva bila že predaleč. Po nekaj kilometrih sva se približala Bistri. Bistra je prelepa vasica pri Vrhniki, kjer je v grajskem vrtu v samostanu izvir. Bistra je znana tudi po tehniškem muzeju, ki je vreden ogleda.

Tiho sva se peljala skozi popolnoma “mrtvo” Bistro. Nikjer ni bilo luči ali žive duše. Naenkrat sva zagledala večjo hišo, kjer je bila luč. “To je grad,” je dejal prijatelj. Rekla sem: “To je staro zapečateno župnišče.” Spraševala sva se, zakaj je zapečateno, če nekdo v njem živi. Ustavila sva, da greva preveriti, kaj se dogaja. Morda so vlomilci, ki hočejo priti v tehniški muzej Bistra, ki je poleg. Ko sva izstopila iz avta, sva videla, da v bistvu gori sveča na okenski polici. Nenadoma je izginila in se v hipu pojavila na drugem koncu. To se je ponovilo nekajkrat. Stopila sva bliže in zagledala neko postavo, ki je švignila, skozi zapečatena vrata. Zadeva nama res ni bila jasna, zato sva raje šla v avto in do konca vasi, kjer je bila še odprta gostilna, v katero sva se zatekla. Natakar naju je opazoval in vprašal, če sva videla svečo na oknu župnišča. Osupla sva ga vprašala, kako to ve, prisedel je k nama, edinima gostoma, in z veseljem pripovedoval. Očitno gre za znan pojav v teh koncih.

V šestnajstem stoletju je v teh krajih stanoval grof, ki se je preselil v Ameriko, saj ni bil ravno najbolj bogat in je želel svoje premoženje povečati. V grad se je po njegovem odhodu naselil župnik, kateremu je grof dal nalogo, naj pazi na posestvo, v zameno pa si lahko pod gradom uredi župnišče. Grof je bil zelo pobožen in ko je zaslužil precej denarja, ga je poslal v vas, da bi lahko zgradili večjo in lepšo cerkev, zamislil si je tako, kot je na Brezjih. Ker je bilo denarja res veliko, je župnik postal pohlepen in si z njim uredil svoje domovanje, da je bilo nadvse udobno. Nekaj malega denarja je namenil cerkvi, ki so jo zgradili na bližnjem gričku. Cerkev je bila zelo majhna in skoraj brez opreme, taka je še danes. Župnik pa je živel bogato in udobno življenje. Čez nekaj let je grof ostarel in si zaželel, da bi spet videl domači kraj ter cerkev, ki je bila že zgrajena. Župnik se je prestrašil tega in je pisal grofu, da v deželi vladajo kuga, revščina in smrt. Tako je grof svoj obisk prestavil na naslednje leto. Vendar mu je župnik čez leto dni pisal, da razsajajo črne koze. Tako je župnik vlekel grofa za nos leto za letom in grof je umrl star ter nezadovoljen, ker se mu ni izpolnila poslednja želja, da bi videl svoj domači kraj. Tisti dan, ko je grof umrl, naj bi župnik znorel od strahu in končal v norišnici. Od takrat naprej je še nekaj družin poskušalo stanovati v prekrasni vili, pa niso zdržali več kot nekaj dni. Ker je lepa hiša propadala in postala nevarna razvalina, so jo kmalu zapečatili in zdaj v njej stanuje le grofov duh, ki ne pusti nikogar blizu.

S prijateljem sva se zahvalila natakarju za čudovito zgodbo o Bistri, ki je očitno bila zelo živa med domačini. Ali sva takrat videla duha ali ne, ne vem še danes. Bistro sem obiskala večkrat kasneje in je res čudovit, miren kraj. vreden ogleda, s čudovito naravo ter neverjetno zgodovino, še pred maršalom Titom, katerega darila so v tehniškem muzeju Bistra.

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.