Točno tako. Kmalu boste vredni več. Precej več. Po tem, ko boste vsaj za nekajkrat povečali svojo produktivnost. Ker se da. In lahko boste vstopili v prvo ligo. Le vedeti morate, kako to storiti.
Seveda ne tako, da z nespremenjenim tempom in na isti način delate zgolj več časa, saj s tem pravzaprav nič ne spremenite. Raje opravite več – v istem času. O tem govorimo. To spremeni igro.
Za začetek se naučite veščine hitrega branja. Ker najverjetneje ne berete – hitro. Tako hitro, kot bi lahko in bi vam možgani omogočili. Z ustreznimi tehnikami lahko svojo hitrost branja povečate za nekajkrat. V zelo kratkem času. Dokazljivo, izmerljivo. Razlika bo očitna, večkratna.
Potem se naučite hitrega pisanja. Nekoč smo temu rekli slepo desetprstno tipkanje. Čeprav je slišati nekoliko arhaično, je ta izraz še vedno v uporabi. Skratka, z desetimi prsti boste tipkali bistveno hitreje kot zgolj z dvema, kot to najverjetneje počnete danes. Ponovno; nekajkrat hitreje.
Glede na to, da je v sodobni družbi večina našega dela tako ali drugače povezana prav s tema dvema aktivnostma (po večini ne delamo več toliko na polju ampak v pisarnah ves čas nekaj beremo in pišemo, oz. tipkamo), lahko le pomislimo, kaj bi bilo, če bi samo dvakrat hitreje brali in dvakrat hitreje pisali. Tehnično gledano bi lahko v osmih urah naredili še enkrat več dela, ali pa bi to isto delo opravili v štirih urah. Kaj pa če izboljšamo hitrost branja za štirikrat? In hitrost pisanja tudi? Ali petkrat? Kaj pa potem?
A vendar smo s tema dvema spremembama šele na začetku. Prave stvari šele pridejo.
Začnemo lahko več uporabljati svoje možgane. Več tega, kar zmorejo, pa mi niti ne vemo. V knjigi o praktičnem učenju, ta prihaja na knjižne police v naslednjih mesecih, pišemo o tem, kako s preprostimi tehnikami izboljšati učenje. Česarkoli, ne le tistega v povezavi s šolami in formalnim izobraževanjem. Učenje različnih veščin, spretnosti, vsega tega kar nam je všeč in imamo radi in bi zato radi znali bolje. Ali pa osvojili hitreje. Pa da lahko začnemo bolj uporabljati svoj spomin. Kajti ta zmore več, kot si drznemo pomisliti.
Pomislite, ko imajo v šolah tekmovanje v pomnjenju števila pi in gredo njihova naštevanja v stotine, potem pa tudi tisoče decimalk in si mi mislimo, kako pametni so ti otroci. Seveda so, a nič bolj kot vsi drugi. Le ustrezne tehnike uporabljajo. Zakaj jih ne bi tudi mi? Pač na način, ki bi bil za nas praktično koristen. Lahko si npr. zapomnimo telefonske številke vseh zaposlenih v podjetju. Tudi če jih je na stotine. Ali pa v svojem mobitelu. Kot za šalo. Ali pa karkoli drugega, npr. registrske številke vseh vozil na avtocesti od Kopra do Ljubljane. Tako da se v Ljubljani le še usedemo za mizo in jih napišemo na list papirja. Iz glave. Je to možno? Seveda je. Tudi preizkušeno je.
Potem pa nekaj, kar vas dokončno loči od večine; majhne prilagoditve dnevne rutine. Z velikanskimi učinki! Morda ste brali knjige Robina Sharme. Potem ste slišali za njegovo idejo vstajanja ob peti uri zjutraj. Zelo podrobno in obširno o tem piše v knjigi Klub 5. ure zjutraj, zelo na kratko pa takole; ko se zjutraj vstanemo, imamo v sebi največjo možno količino različnih stvari, ki so dobre in hkrati najnižjo možno količino drugih, ki za nas niso dobre. Govorimo seveda o različnih hormonih, njihovih prenašalcih in podobno. Poleg tega so možgani spočiti in so zato v stanju najvišje dnevne zmogljivosti. Vse skupaj tvori nekakšno posebno in unikatno stanje v nas, v katerem smo najbolj kognitivno zmogljivi, dobesedno na vrhuncu svojih zmožnosti. In tega stanja kasneje v dnevu ni več možno poustvariti. Iz česa izhaja čisto smiselni sklep, da bi ravno v ta čas, to je v prvih 90 minut dneva, morali postaviti naše največje izzive in največ dela. V prvo uro in pol po tem, ko se zbudimo.
Kar je ravno nasprotno od tega, kar običajno počnemo. Ker mi to unikatno 90 minutno okno zapolnimo s tem, da počasi vstanemo, preverimo novosti na telefonu, nekaj pojemo, spet brskamo po telefonu, se vozimo v službo, poslušamo glasbo na radiju, v službi pijemo kavo in veselo klepetamo s sodelavci ali pa v pisarni brskamo po internetu. Ali kaj podobnega. Dokler končno ne začnemo z delom. Ravno tam nekje, ko minevajo še zadnje minute tega super stanja. Ki smo ga mi zapravili.
Rešitev je na dlani; prilagodimo urnik tako, da najprej naredimo najtežje in umsko najzahtevnejše naloge. Šele potem si privoščimo zajtrk. In branje novic in kavo in klepet in vse ostalo. Če se ne da, če ne delamo doma, pa se vsaj ob prihodu v službo najprej posvetimo službenim nalogam; kava in klepet in novice in vse drugo lahko počaka. Poskusite, razlika bo velikanska.
Tako, če uveljavimo vse te spremembe in osvojimo opisane navade, dejansko zvišamo svojo produktivnost. Ne za nekaj odstotkov, ampak za nekaj krat! Naš vložek? Še sto eurov ne, za par knjig in par tečajev. In naš izkupiček? Povsem drug nivo delovanja. Velikanska prednost. Doživljenjska.
Seveda pa bomo potem soočeni s povsem novimi dilemami, npr. le zakaj bi delal trikrat več kot drugi, če ne bom prejel trikratne plače in podobno. A to bodo sladke dileme… in čas bo za ekstra miljo, kot bi temu rekli Američani. In ta šele prinese spremembe… (o tem pa kdaj drugič).
Dejan Krajlah je avtor in predavatelj z mednarodno uspešnico na Amazonu. Več o njem na https://dejankrajlah.com/