V sredo popoldan smo se odpravili na dolgo pričakovano pot proti Turčiji in Iranu. Tik pred odhodom sem imel še cel kup velikih težav. Težave so bile res velike, tako da sem tik pred odhodom začel razmišljati, da bi ostal doma. Hvala bogu nisem!

Vožnja preko Hrvaške je minila dokaj hitro in brez večjih posebnosti. V Srbiji smo se malo po Beogradu ustavili na eni črpalki, da smo dotočili gorivo in popili kavo.

Tik pred pred mejo z Bolgarijo smo še enkrat natočili gorivo, ker nismo vedeli, če bodo v Bolgariji sprejemali evre. Gorivo sem točil jaz in ga dotoči čisto do vrha. Tik preden smo se odpeljali sem ugotovil, da nekje od avta pušča gorivo. Kmalu smo ugotovili, da je to zato, ker smo natočili gorivo čisto do vrha. Ene dva tri litre je šlo v nič.

Na Srbsko ? Bolgarski meji nas je srbski policist vprašal kam gremo. Ker srbi ravno niso v najboljših odnosih z muslimanskimi deželami, smo rekli da v Bolgarijo. Pa je policist začel zmajati z glavo. Vprašali smo ga, če ni v redu. Pa je rekel:’Neču, da vam kvarim razpoloženje.’

bolgarija

Bolgarija je revna država. Propadle tovarne vidiš na vsakem koraku.

Da je Bolgarija malo bolj ‘leva’ država smo videli že pri carinskem postopku. Namreč moraš se ustaviti pri ene petih šestih okencih. Na začetku dobiš en usb ključ. Pojma sicer nimam kaj je gor, moraš pa ga dati pri vsakem okencu. Na predzadnjem okencu plačaš cestnino in dobiš račun. Potem pa je še zadnje okence, kjer ima zaposlana gospa nalogo, da ti vzame usb ključ. Kot, da ga že ni mogla ena prej!

bolgarija

Bolgarija ima poceni bencin, zato smo dotočili gorivo in preverili olje.

Že kmalu po tem, ko smo vstopili v Bolgarijo smo ugotovili, da Bolgarija ravno ne sodi v Evropsko skupnost. Vse je zelo zanemarjeno. Novogradenj skoraj ni, so le stari socialistični bloki, ki so nujno potrebni obnove. Videli smo tudi veliko velikih propadlih tovarn. V glavnem Bolgarija je vsaj ene deset let  za Srbijo, Bosno ali Hrvaško.

V Turčijo smo vstopili brez težav. Vizo smo si uredili v 10 minutah, stala pa je tri krat manj, kot če bi jo dobili na Turškem veleposlaništvu v Ljubljani.

Nadaljevali smo pot do Istambula in naprej proti Ankari. Kmalu smo ugotovili da se v Turčiji zelo veliko gradi in da je veliko bolj razvita, kot bi si človek mislil. Tudi ceste imajo odlične.

Nas prvi cilj v Turčije je bilo mesto Amasaya. Že kmalu po Istambulu smo uvideli, da do Amasaye ne bo možno priti ta dan. Zato smo se ob cesti ustavili v nekem motelu in vpršali za sobe. Sobe so bile bolj slabe in zelo drage.

Šli smo dalje in upali, da najdemo hotel v naslednjem mestu. Pa ga tudi tam nismo, saj so spet bile sobe slabe in drage. Človek je pripravljen spati v slabi sobi za nizko ceno, nikakor pa ne v slabi sobi za visoko ceno.

Prvič na potovanjih se mi je zgodilo, da nismo našli prenočišča. Oziroma ga nismo našli za pravo ceno v razmerju z kvaliteto. In zato smo se odločili da kampiramo nekje na ‘divje’.

turčija

Turčija je dežela, kjer ne boste imeli težav z kampiranje na ‘divje’! 

Ker nas je že ujela tema si nismo delali veliko dela z iskanjem primernega prostora za kampiranje, ampak smo kar ob prvi priliki zavili iz glavne ceste in 50 metrov stran postavili šotore. Nad kampiranjem sicer nismo bili navdušeni, saj smo se želeli po 28 urah v avtu malo umiti in pošteno naspati. Vendar smo vse skupaj obrnili malo na hec in se ob tem še fino naspali. Prav vesel sem bil, da sem spal v šotoru. Celo prenosni računalnik sem mislil vklopiti in napisati dnevnik za zadnjih 28 ur.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*