Turčija 

Zutraj sem vstal vesel in poln energije. Čeprav je bilo potovanje do sedaj ena sama ‘muka’, sem bil vesel, da potujem na tak način. Vse to nebi zamenjal za hotel z petimi zvezdicami. No mogoče za kakšen dan ali dva.

Ko smo pospravili šotore, popili kavo in malo pojedli smo se odpravili naprej proti Amasay.

Čez nekaj časa smo se ustavili ob cesti, kjer je neka ženska prodajala česen in čebulo. Nameravali smo kupiti česen, ker je to naravni antibiotik in preprečuje prehlade, vnetje grla in druge nevšečnosti, ki jih lahko stakneš na potovanju. Kupili smo nekaj česna, čebulo pa nam je prodajalka podarila. Na koncu smo se še slikali z njo in odpeljali naprej.

Po minuti vožnje pa je nekdo predlagal, da bi ji natisnili sliko in ji nesli nazaj. S sabo smo imeli prenosni tiskalnik, ravno za te namene, da komu natisnemo sliko. Ustavili smo se in natisnili sliko. Ravno ko smo se želeli opeljati pa pride en moski in nas povabi na čaj. Vabilu smo se odzvali.

Tudi ta moški je imel svojo stojnico ob cesti in je prodajal zelenjavo. Posedli smo se ob njegovi stojnici in popili čaj, ter malo poklepetali. Vmes smo pojedli še nekaj lešnikov, s katerim nam je postregel. Tudi z njim smo se slikali in mu natisnili sliko. Potem smo slikali še njega in sina pred stojnico in mu tudi naredili sliko. Zelo jo je bil vesel.

Mimogrede je še sina poslal po jabolka za nas. Od njega smo vzeli nekaj paprike in mu jo hoteli plačati, pa ni hotel nič za njo. Še več, dal nam je še nekaj čebule.

Preden smo se odpravili naprej smo še odnesli sliko prijazni prodajalki, ki nam je podarila čebulo. Žal nje ni bilo več, smo pa sliko dali hčerki, ki se je zelo lepo zahvalila.

Dobili smo občutek, da bodo turki zelo prijazni ljudje.

Amasaya je v Lonely Planetu opisana, kot ena najbolj zanimivih stvari, ki jih lahko vidiš v Turčiji. Mesto je zanano po starem delu in starih stavbah, katerih balkoni so nad rekami. Mesto je sicer lepo, vendar bi jaz rekel da je slaba kopija Mostarja.

Amasaya - Turčija

Na sliki mesto Amasaya

Potem smo krenili proti obali Črnega morja. Za kosilo smo planirali, da bomo imeli piknik v naravi. Imeli smo cel kup zelenjave, vendar nam je manjkal še paradižnik. Ob cesti je bilo veliko stojnic, kjer so prodajali sadje in zelenjavo. Vendar skoraj nikjer niso imeli pardižnika. Na eni stojnici pa sem ga le zagledal in zavpil šoferju naj ustavi.

Takoj ko smo prišli ven iz avta nam je možakar dal v roke grozdje. Pa smo se nekaj branil in je zavpil ‘jej’. Vsaj tako smo razumeli. Potem ga je sestra vprašala po koliko je pradižnik, pa je pokazal, da ni problema. Potem smo se morali usesti za mizo in začel nam je nosti sadje. Njprej breskve, potem fige, slive,… Potem nas je še postregel z čajem. Anglešk oni znal niti besede, tako da je komunikacija potekala z rokami. Andrej mu je ponudil cigareto, pa jo je zavrnil. Čudno, ker tisti možakar, pri kateremu smo bili na čaju dopoldan je rekel, da je največji užitek sedeti, piti čaj in kaditi.

Potem je pokazal na Janeza in Majo, ter Andreja in Karolino. Ter z rokami vprašal če so par. Pa so rekli da ja. Potem je pokazal name in me vprašal kje imam jaz. Ko sem mu pokazal, da nimam punce ali žene se je kar razburil in mi začel dopoveodvati, da če nimaš otrok ni nič vredno življenje in tudi denar nič ne pomaga. Z denarjem je pokazal tako da je iz žepa potegnil šop bankovcev in pokazal da jih ne moreš pojesti.

Vztrajali smo, da mu plačamo paradižnik. Povedal je pošteno cen. Ko mu je Karolina hotela plačati se je prijel za glavo in pokazal Andreju, da ni nič vreden, ker pusti da plačuje ženska. Jaz pa sem zato dobil pri njemu plus točke, kajti hotel je povedati, da sem bolj pameten, da nimam punce, kot pa Andrej, ki ima tako, da ima ona denar čez.

Turčija

Andrej in naš prodajalec sadja in zelenjave

Tudi z njim smo se slikali in mu sprintali fotografijo. Ona pa nam je dal še jabolka, čebulo,breskve,… Na koncu smo mu dali še kaseto od Bajage.

Preden smo prišli mesta Unje ob črnem morju smo morali prečkati hribovito pokrajino, kjer pa odlično uspevajo lešniki. Pred vsako hišo se je sušilo vsaj nekaj sto kil lešnikov. Tudi mi smo jih kupili dva kilograma.

Zaradi slabih izkušenj z iskanjem hotela, smo bili v strahu da ga tudi v Unje-h ne bom našli. Vendar smo se zmotili. Za približno 70? smo dobili odličen bungalov, ki je bil od plaže oddaljen par metrov.

Še isti večer smo se šli okopati v Črno morje. Kako je ‘pasalo’!

4 komentarjev na “Že prvi dan v Turčiji smo doživeli marsikaj”

  1. Enkratno, res. Sicer sem bil vsega skupaj le 14 dni v Turčiji, ampak mi je v tem kratkem času prirasla k srcu.
    Ob takih dogodivščinah pame mika da bi takoj šel nazaj!

  2. Turki so enkratni ljudje, zelo gostoljubni, ustrežljivi, vedno pripravljeni pomagati, ob enem pa preprosti in seveda dobri trgovci. Na njih imam lepe spomine, razen na barabe, ki se klatijo po Romuniji in te želijo izkoristiti z najrazličnejšimi prevarami.

  3. O Turčiji in Turkih, ter predvsem njeni zgodovini ve ogromno povedati naš prijatelj, motorist. Vsako leto se vrača tja na nova in že videna potovanja. Ohranja stike z ljudmi, ki jih sreča na poti. Vedno so ga veseli, on pa njih. Ker na motor ne more spravit vse potrebne tehnike, jim naslednje leto prinese za spomin fotke, ki jih je na poti naredil 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*