Delal se je še dan, 27. julija 2021, ko sva s Tomažem odšla na nepozabno potovanje proti Bosni in Hercegovini. Kaj vse me čaka, seveda nisem vedel. Sva se pa s Tomažem že prej malo pogovorila o tem, kaj si želim videti, in tudi o tem, kaj ima za potovanje v načrtu on. Na potovanje sem se sicer prijavil prek njegove vabljive objave na Facebooku z naslovom ‘Resničnostni show Potovanja s Tomažem‘. Z njegovim avtomobilom in polnim prtljažnikom opreme sva se odpravila na pot, polno dogodivščin.
Prvi postanek sva imela na Hrvaškem, v mestu Petrinja. To je mesto, zaznamovano s prednovoletnim potresom 29. decembra lani. Zgradbe v centru mesta so bile takrat hudo poškodovane. Vse, kar je ostalo od mesta, so posamezni zidovi in poškodovane stavbe, ki jih nameravajo podreti. Ko sva se sprehajala po mestu, se mi je v srce vtisnil ogromen bager, ki je bil videti kot dinozaver, ki ruši zgradbe. Tudi tiste, ki so vse do zadnjega kljubovale. Na njih je bilo opaziti novoletno okrasje, ki je ljudem v dneh pred tragičnim dogodkom še dajalo novo upanje in veselje. Regija že tako ali tako ni bila znana po obilju, s potresom pa se je življenje tam spremenilo v pravo nočno moro. Mesto se bo sicer postopoma pobralo, obnovilo, zgradili bodo nove stavbe. Zato je povsod opaziti ropot tovornjakov, strojev in gradbenikov. Čutiti pa je tudi upanje ljudi in vero v novo, lepše življenje.
Pot sva nadaljevala skozi mejni prehod Dvor na Uni, kjer sva oba morala predložiti potrdili o cepljenju. Morala sva celo zapeljati na stran, saj je policist želel videti, kaj vse prevažava s seboj. No, kaj kmalu je odnehal, saj je tretjino prtljažnega prostora zavzemal Tomažev čoln. Vprašal naju je le še, kam odhajava, in nama zaželel srečno vožnjo. Takoj, ko sva zapustila mejni prehod, je zadišalo po hrani. Kot da bi nama nekdo že z vonjem v zraku rekel: ‘Dobrodošla v Bosni in Hercegovini!’ Prvič v življenju sem prišel v Bosno in Hercegovino in že takoj sem se smejal do ušes. Moje sanje izpred nekaj let so se začele uresničevati na najvišjem mogočem nivoju. ‘Končno sem v Bosni in končno bom videl kraje, ki sem si jih doslej ogledoval le na fotografijah in zaslonih,’ sem si dejal. Ustavila sva se v mestu Prijedor, kjer naju je domačin najprej prijazno opomnil, da sva parkirala na prepovedanem mestu. V menjalnici sva zamenjala še denar in odšla na tako pričakovano kosilo, ki mi je dišalo že vse od prehoda meje. Bilo je naravnost odlično! Restavracija Leskovački roštilj in polnjena pleskavica v lepinji … Še zdaj se mi cedijo sline.
Po kavici sva nadaljevala pot proti Jajcu. Ustavila sva se na Plivskem jezeru, natančneje na kraju Mlinčići. Ta kraj je videti kot s kakšne lepe razglednice, ki je skorajda kičasta. Tu so majhne hiške, posejane ob prelomnici, iz katere teče voda v tisočerih slapovih in vodnatih potokih vse do hišk, kjer so nekoč mleli mlini. To je pravi kraj za sprostitev telesa, duše in duha, kjer lahko ostaneš ves dan in si dobro odpočiješ. A midva si tega nisva privoščila, saj sva morala naprej. Pot naju je vodila do mesta Jajce. Ogledal sem si stavbo, kjer je bilo zasedanje Avnoja, Tomaž pa me je čakal v eni od restavracij. Ogledala sva si še znameniti slap, ki ga največkrat vidite na razglednicah, ter odšla naprej do naravnega kopališča, kjer se je Tomaž osvežil. V ta del Bosne se vsekakor vrnem poleti, ker je tam res lepo in veliko zanimivega za raziskati. Najin naslednji postanek je bil pri jezeru Balkana, na koncu pa sva odšla še do Ramskega jezera.
Drugi dan: vzpon na Pločno
Naslednji dan potovanja se je začel z vožnjo po obali Ramskega jezera. Po obilnem zajtrku v hotelu sva se odpravila na pot, od koder sva naredila še nekaj fantastičnih fotografij jezera. A fotografije ne zmorejo prikazati resnične lepote tega kraja, zato svetujem, da si ga ogledate v živo. Kar nekaj ur sva se vozila po makadamski cesti, se vmes ustavila pri nekropoli in nadaljevala do cerkve Sv. Ilije.
Tam sva začela najin prvi vzpon, in sicer vzpon na goro Pločno. Gora, ki naj bi jo osvojila hitro in preprosto, se je izkazala za nekoliko težji zalogaj. S seboj sva imela ogromno tekočine in se lotila premagovanja približno tisočih metrov nadmorske višine. Izkazalo se je, da je pot na vrh gore precej dolga in tudi večkrat pelje po strmini navzdol ter še malo naokoli. Sva jo pa osvojil skoraj pol ure prej, kot so sporočale informativne table. Pot je sicer dobro označena, na njej sva imela tudi sneg, na samem vrhu, pri vojaškem radijskem oddajniku, pa ni nobene koče, kot smo jih vajeni v Sloveniji. Do avtomobila sva prišla, ko se je že temnilo. Nadaljevala sva pot v Konjic, kjer naju je čakala namestitev.
Tretji dan: plezanje po jezu, Neretva in Mostar
Tudi ta dan potovanja se je začel z dobro hrano in slaščico, značilno za Bosno in Hercegovino – ogromno sladkorja in orehov. V Konjicu sva si ogledala most Stara Čuprija in nadaljevala proti kraju Idbar. Tam je zapuščeni jez, ki je bil namenjen zajezitvi reke Baščice. Mogočna konstrukcija jezu stoji še danes, v njej so naredili dve luknji. Eno za cesto in drugo za reko. Tomaž se je podal na vrh jeza in pokazal, da se ne boji višine, prav tako je vešč plezanja. Seveda so tudi tam nastali čudoviti videoposnetki in fotografije. Sam sem raje ostal na trdnih tleh in spremljal, kaj počne Tomaž.
Pot sva nadaljevala proti eko vasi Raj u raju, ki je zelo zanimivo naselje. Podobno je slovenskim glamping naseljem, a vseeno nekoliko drugačno. Lahko bi rekel, da je to pravljična deželica, po kateri tečeta dva potočka. Tam sva se odžejala in se odpeljala proti Jablanici, kjer sta porušen most čez reko Neretvo ter muzej znamenite bitke. Kraj je znan po filmu Bitka na Neretvi, ki je bil nominiran za oskarja, plakat zanj pa je narisal kar sam Picasso. V muzeju je razstavljenih veliko fotografij bitke, orožja in načrtov. Tam si lahko film tudi ogledate in preizkusite simulator bitke. V muzeju je tudi povojni oddelek, kjer si lahko ogledate prikaze obnove tega dela države. Gradili so s pomočjo brigad in v številnih akcijah – številke so za tiste čase naravnost osupljive. Rekel bi celo, da je v tako kratkem času nemogoče uresničiti toliko projektov!
Najin naslednji cilj je bil Mostar, ki je bil že dolgo na mojem seznamu želja. Kar samo se mi je smejalo, ko sem stal na mostu in pod njim. Počutil sem se kot majhen otrok, tako da res svetujem, da si ta kraj ogledate tudi vi. Privoščila sva si obilno kosilo in tisto pravo kavo iz bosanske džezve. Ker ni bilo gneče, sva si vse lahko kar hitro ogledala, prav tako sva takoj dobila prazno mizo, kar bi bilo v času pred koronsko krizo skorajda misija nemogoče. Bilo pa je tudi zelo vroče – več kot 40 stopinj Celzija. Dan sva sklenila v dolini Sutjeske v Tjentištu, kjer sva imela bazo za naslednje tri dni razburljivega raziskovanja.
Četrti dan: peščene piramide, Zelengora, Čemerno
Najprej sva se odpravila v mesto Foča na zajtrk in do povezave s spletom. Medtem ko je Tomaž naredil nekaj stvari za službo, sem si privoščil sprehod, da bi videl, kje sploh sem. Videl sem kar nekaj zanimivih stvari in prvič v življenju vstopil v pravoslavno cerkev. To je bila cerkev sv. Save. Kmalu sva se odpravila naprej proti peščenim piramidam, kakršne lahko vidite le še na treh krajih na svetu. Te piramide so sicer zanimiv naravni pojav in nastanejo zaradi vplivov vročine, mraza in vode. Vsako leto so večje, mene pa so spomnile na stare kavbojske filme.
Ker sva bila od slapu Oteša oddaljena le nekaj kilometrov, sva odšla še tja. Zaradi suše vode tokrat ni bilo, se je pa Tomaž vseeno lotil strmih skal, ki vodijo v sotesko. Če si že v teh krajih, si preprosto moraš ogledati še Zelengoro. To je čudovito pogorje, ki je bilov času najinega obiska še posejano z borovnicami, vse naokrog pa so se pasli tudi konji. Obiskala sva dve jezeri – najprej Jugovo, potem pa še Orlovačko (nadmorska višina 1438 m), v katerem je Tomaž tudi veselo zaplaval.
Na poti do nastanitve sva se ustavila še v kraju Čemerno, v katerem je pred izgradnjo znanega predora, ki močno skrajša pot prek prelaza, živelo le nekaj ljudi. Kraj je znan tudi po svojih ostrih zimah in dejstvu, da se tu sneg obdrži najdlje v Bosni in Hercegovini. Pred izbruhom državljanske vojne so tu začeli graditi tudi hotel, vendar ga nikoli niso dokončali, zato danes kaže le svojo žalostno podobo.
Peti dan: vzpon na Maglić
Za pester začetek dneva naju je pričakala skorajda prazna guma na avtomobilu. Bila je nedelja in le malo možnost, da bi našla vulkanizerja, tako da sva se zapeljala do Foče in gumo napolnila na bencinskem servisu. Srečno sva prispela do izhodiščne točke tega dne, najin cilj pa je bil osvojiti najvišji vrh Bosne in Hercegovine – Maglić (2386 m. n. v.). S seboj sva vzela še več vode kot običajno, da pot ne bi bila prelahka in preveč dolgočasna, pa sva se proti vrhu odpravila kar po alpinistični smeri. Zelo me je bilo strah. Ampak ob Tomažu mi je ta strah uspelo premagati, tako da sva na vrh prišla tako, kot sva načrtovala. Res pa je, da večino poti raje nisem gledal v dolino, temveč zgolj navzgor. Zato je bil zame ta osvojeni vrh še večji podvig kot sicer.
Na vrhu pa se je vse poplačalo: eno samo veselje, lepi razgledi in pa ogromno vetra. Spust se je izkazal za zahtevnejšega, kot sva sprva menila. V dolino sva se namreč odpravila po poti, ki naj bi bila lažja, ampak bila je daljša, ne ravno plezalna, temveč zelo strma in prodnata. Vmes sva občudovala razglede na Trnovačko jezero v obliki srca. Komaj sem čakal, da prideva do tega bisera, ki je sicer že na ozemlju Črne gore. Od jezera do doline sva hodila še kakšni dve uri, ker naju je prehitela tema, pa nisva obiskala spomenika v Sutjeski, ampak sva se raje odpeljala naravnost proti Jahorini, kamor sva prispela okoli polnoči.
Šesti dan: Jahorina
Jahorina je najbolj znana po zimskih olimpijskih igrah, ki so tu potekale leta 1984, in po smučarskem središču. Danes se območje sicer razvija, a ni videti, da bi se to dogajalo po neki dobro načrtovani strategiji. Hoteli rastejo kot gobe po dežju, a marsikateri v pokrajino po svojem videzu ne spada. Že letos pa nameravajo dokončati tudi dve novi večsedežnici in novo kabinsko gondolo. V hotelu Vučko sva si privoščila kavico, v Palah pa sem prvič poizkusil pravo leskovačko mućkalico. Bila je odlična.
Ogled zapuščene bob steze je še ena stvar, ki sem jo lahko prečrtal na svojem seznamu top destinacij. Tudi vam svetujem, da tega res ne zamudite, če se boste slučajno mudili kje v bližini. Njena izgradnja je stala približno 8,5 milijona dolarjev. Graditi o jo začeli leta 1982, dolga je 1300 metrov, danes pa spada med deset najlepših zapuščenih objektov na svetu. Leta 1990 je bila zaradi posledic vojne poškodovana, leta 2014 pa so jo delno obnovili. Mednarodna sankaška organizacija je izračunala, da bi za celovito prenovo morali odšteti kakšnih deset milijonov evrov!
Sledila sta še hitri ogled Sarajeva in zadnja kavica na znameniti Baščaršiji, potem pa sva se odpravila proti domu – mimo Zenice, Doboja in proti meji s Hrvaško. Bosno in Hercegovino sva zapustila pri Gradiški.
V Bosno in Hercegovino bom šel še večkrat
Ta šestdnevni izlet mi bo do konca življenja ostal v najlepšem spominu. Kljub vsem naporom in dolgim vožnjam me je Bosna in Hercegovina popolnoma očarala ter mi segla do srca. Še kdaj jo bom obiskal. Ne enkrat, ampak večkrat! Za seboj sem namreč pustil ogromno drobtinic, ki jih bo treba še raziskati. Videl sem ogromno lepih krajev in skritih kotičkov. Bosna in Hercegovina je dežela avtomobilov golf, ki v smislu turizma še ni preveč oblegana, in v kateri živijo preprosti ljudje. Škoda je vseh prepirov, ki so bili, saj je to država, ki lahko vsakemu ponudi res veliko. Upam, da se bodo prihodnje generacije tega zavedale in tudi naprej obiskovalcem nudile vse svoje naravne, kulturne ter gurmanske specialitete, ki jih ni malo. Kdor zna sprejeti in poslušati drugega, ustvariti nek dogovor, ta je pogumen junak. Pogumne ljudi pa spremlja sreča. Ni treba, da je Bosna in Hercegovina druga Švica, ker ima drugačno srce. Lahko je boljša, lepša in toplejša. Meni je bilo popolnoma vseeno, ali sem bil v federaciji ali pa na tleh Srbske Krajine. Bil sem v Bosni in Hercegovini.
In kako čudovito je bilo potovati s Tomažem! Doživel sem številna vsakodnevna potepanja, na katerih si niti nisva uspela ogledati vsega načrtovanega. Vseeno je treba imeti nekaj kondicije, volje in želje po raziskovanju. S Tomažem se ne počiva, ampak se ves čas nekaj dogaja. Vsem dvomljivcem na tem mestu sporočam, da je Tomaž sam organiziral in tudi sam plačal celoten izlet – tako, kot je obljubil.
Vsem pa svetujem tudi, da se ob naslednji priložnosti prijavite na potovanje s Tomažem, ki je prava enciklopedija na dveh nogah. Zagotavljam vam, da boste na potovanje ohranili najlepše spomine. Hvala Tomažu za vse.