Ste vedeli, kaj vse vpliva na to, da lahko dosežemo svoje cilje in sanje?

Nekje sem prebrala, da naj bi, sodeč po raziskavi v akademskem članku časopisa Social Force, le okoli 6 odstotkov ljudi opravljalo delo, ki so si ga vedno želeli. Le 6 odstotkov!

Tako malo posameznikov, in tukaj govorimo le o delovni karieri, ki sicer predstavlja zelo velik del življenja.

Kje so potlej še vse ostale, morda manj zajemajoče sanje, cilji?

Ne bomo delali obsežne znanstvene raziskave, niti ne podprte s strokovnimi in drugimi izsledki, a vendarle se bomo vprašali, kaj ljudje delamo narobe. Zakaj ne sežemo po svojih sanjah in se jim ne posvetimo.

Menim, da obstaja več pomembnih dejavnikov, ki sem jih spoznala prek lastne izkušnje, pa tudi prek opazovanja drugih posameznikov. V veliko pomoč mi je bilo tudi, da sem misli zapisala v knjigo, ki je nastala pod mojimi prsti, in jo naslovila pod imenom: O čem pa vi sanjate?

Sprehodimo se skozi dejavnike.

Ključni dejavnik je priznanje. Potrebuješ pogum, da si upaš in znaš priznati, kaj si resnično želiš, o čem sanjaš, kaj je tisto, kar te navdihuje.

Pogosto srečujem ljudi, ki se bojijo biti zbližani sami s seboj, se zazreti vase in tam poiskati odgovore. Raje se na vsak način prepričujejo, da so zadovoljni, in da jim prav nič ne manjka. Na drugi strani pa lahko vedo, da jih nekaj pesti, a se bojijo zbližati s tem, ker ne vedo, kako bi to vplivalo na njih, ali bi se odražalo navzven in do katere mere bi spremenilo njihovo življenje. Pridejo do vhoda v svojo notranjost, a se nato hitro odločijo:  “Ah ne bom odpiral teh vrat, kaj mi je tega treba!”

Tako se začne začarani krog: spraševanja, iskanja, odvračanja pozornosti, zatiskanja oči, tajenja, potlačevanja.

Iščeš odgovore zunaj sebe, v okolici. Bodisi se zgleduješ po drugih, bodisi ravnaš, kot bi bilo prav, bodisi čakaš odobravanje, bodisi se oziraš na dejavnike v okolici, ki lahko vplivajo na tvojo odločitev.

A tam ne najdeš odgovorov. Tam zunaj tega ne bo. Nekdo drug ti ne bo mogel pojasniti, kaj čutiš ti, kako stvari vidiš ti, kaj ti leži na duši. Ne bo mogel, ker to veš le ti. Nekdo drug lahko le sklepa ali ugiba.

Praktični primer:

Sama imam že od malih nog veliko veselje do pisanj in moje velike sanje so bile, da bi napisala in izdala svojo prvo knjigo.

A v resnici sem to ves čas tajila pred drugimi, do te mere, da sem na koncu to prikrila celo sama sebi. Pisala sem le za hobi, ko sem utegnila, še sanjati pa nisem upala, da bi to postala moja kariera. Seveda zato, ker sem se zgledovala po okolici, po tem, kar je zame dostopno, primerno, odobreno.

Prišla sem v delovno okolje in tam naletela na šok. Na pretresljivo spoznanje. Celo obdobje šolanja, predvsem študija, sem posvetila nečemu, kar me v resnici ne veseli. Vsaj ne dovolj. Nečemu, kar mi ne omogoča dovolj ustvarjalnosti. Nečemu, kar mi ne omogoča, da bi skozi to pokazala svojo ljubezen do pisanja. Slednje sem ves čas pogrešala. Po tem sem po tihem na vso moč hrepenela, kadarkoli, ko sem se upala zbližati se s seboj, in svojimi resničnimi čustvi, željami, morda celo sanjami.

Tedaj, po toliko letih, sem se iskreno zazrla vase in se vprašala:

Kaj si res želiš ti? Ne nekdo drug, ne okolica, ne mama, oče, teta, stric, brat, sestra ali fant.

Kaj je blizu tebi?

Kajti na koncu boš ti živela to življenje.

Takrat sem tudi spoznala pravo vrednost besed iz Malega princa, avtorja Antoina de Saint-Exupery-ja: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

Nekaterih odgovorov torej ne moremo poiskati zunaj, temveč jih nosimo le v sebi.

Naslednji trn v peti, ki ga ljudje ne obvladujemo vedno dobro, je čas. Seveda imamo čas vseskozi na voljo, kajti dokler smo na svetu mi, je tudi čas. A problem je, kako s tem časom ravnamo, in čemu ga namenimo.

Verjetno smo se vsi že kdaj zalotili, ko smo dnevno skakali iz naloge na nalogo, opravka na opravek, obveznosti na obveznost, in v tem času nismo poiskali niti nekaj minut kaj šele ur, zase. Tudi če nam je to slučajno uspelo, je to po navadi pomenilo lenarjenje ob gledanju televizije ali kaj podobnega.

V vsem tem, se včasih niti ne vprašamo, kaj bi počeli, če bi se lahko sami odločili, kaj bi delali ali naredili. Če ne bi imeli vseh teh obveznosti, če bi lahko vse skupaj odmislili, in naredili nekaj, po lastni želji, presoji, sanjah.

Tu se nam pogosto zatakne. Morda celo kdaj pomislimo na to, o tem sanjarimo, si želimo, celo do določene mere načrtujemo. A potem zmrznemo. Ne naredimo nič. Ne vzamemo si še tako pomembnega časa, da bi to uresničili, da bi se temu posvetili.

Morda se nam zdi, da nimamo dovolj časa, mogoče smo prepričani, da imamo preveč drugih prioritet, morda pa z namenjanjem časa nečemu takemu vseskozi le odlašamo in odlašamo.

A karkoli si želimo uresničiti, bo od nas terjalo čas. In če si tega časa ne bomo vzeli oziroma ga ne bomo temu namenili, potem ne moremo pričakovati rezultatov. Še tako dobra ideja, ne zaživi, če se v njo ne vloži čas. Morda ga bomo morali vzeti nečemu drugemu. A vendar razmislimo.

Analizirajmo svoj dan, potek dogodkov. Ugotovimo, kje imamo rezerve časa, ki jih ne izrabljamo dobro ali rezerve časa, ki bi jih lahko namenili temu. Pobrskajmo po možnostih. Preglejmo, kaj je v našem dnevu odveč, kaj lahko izključimo, in se nato lažje posvetimo stvari, ki bi jo radi uresničili.

Praktični primer:

Prišli ste domov. V hladilniku vas čakajo sestavine za pripravo kosila. V kopalnici je gora oblačil, ki čakajo na pranje. Otrok potrebuje pomoč pri domači nalogi. Partner vas prosi, če mu zlikate oblačila za jutrišnje srečanje. Narediti morate načrt za naslednji dan. Obiskati morate starše. Gledali boste poročila in nato še nanizanko. Brali boste knjigo. Morda imate celo opravek na bank, pošti ? No, morda to res ne gre vse v en dan. Karkoli, lahko gre za teden.

 Analizirajte ga. Vprašajte se, kaj je tako nujno narediti in se ne more prestaviti. S tem torej ne boste odlašali. A marsikaj se lahko prestavi na poznejši čas, le zato, da lahko namenimo čas tistemu, kar si v resnici želimo početi. Kajti če to vedno le prelagamo, potem nikoli ne bo prišel pravi čas za to.

Včasih si moramo odvzeti neko rutinsko opravilo, ki v tistem trenutku morda ni prioritetno, in ga nadomestiti z nečim, kar si v resnici želimo delati. Morda bi celo radi, da to postane naša nova rutina. A prvi korak k temu je, da to navado ustvarimo. Vsi vemo, da se navada oblikuje  tako, da se neka dejavnost ponavlja, dokler ne dosežemo, da nam preide v navado.

Torej vzemite si čas za to – najprej prvi dan, nato teden, nato mesec. In kmalu bo neka dejavnost, ki ji želite namenjati svoj čas, prešla v vašo navado. Ugotovili boste, da ste vseskozi imeli na voljo čas za to, le mislili ste, da niste.

Tolikien je dobro povedal, da se moramo odločiti o tem, kaj narediti s časom, ki nam je dan.

Vsem nam je dan čas, le da vsak sam gospodari s svojim časom na svoj način.

Naslednji pomembni vidik je, kako premagati strah pred preseganjem svojega območja udobja oziroma znanega in varnega. Zdi se mi, da nam tega oblikujejo že socialne tendence, po drugi strani pa tudi naša prepričanja ali tudi dvomi znotraj nas.

Vse od rojstva prejemamo navodila, po katerih se je treba ravnati, sprejemamo signale o tem, kaj je prav, kaj ni, kaj je dobro in kaj ne, spoznavamo, kaj je varno, nevarno. Splošno priznano je, da se je treba slabemu, nevarnemu, nepravilnemu in neznanemu ogniti v širokem loku. Svoje življenje pogosto načrtujemo na osnovi tega, kar poznamo, kar smo videli drugje, kakor so na primer svoje življenje začrtali že mnogi pred nami. Oklepamo se tistega, kar deluje, je najbolj varno in preverjeno, po možnosti povsem gotovo in ne tvegano.

Večina na primer stremi k temu, da uspešno zaključi študij, ki bo prinesel čim bolj dobičkonosno redno zaposlitev, v ugledni organizaciji; posveti celo življenje temu delu in skrbi, da si lahko na tej osnovi ustvari dobro življenje, stanovanje, hišo, morda tudi družino, ugled in tako naprej. Gre za pot, ki se nam zdi najbolj varna in znana, pa tudi najmanj zahteva od nas, torej je tudi udobna. Ne presega navade ali rutine in ne vključuje bistvenih sprememb.

Tu in tam nas lahko zamika, da bi kaj spremenili ali zašli na drugo pot, a nas hitro opomni vest razuma, da to ni prav, saj se tako ne ravna in ni dovolj varno, sploh pa ne znano ali zagotovljeno. Spreleti nas celo srh, ko pomislimo na to, kako se nekateri hodili po tvegani poti, in jim je spodletelo. Sicer poznamo nekatere, ki so to pot tudi uspešno prehodili, in jim morda celo malo zavidamo, saj so nam velik vzor, a mislimo, da to za nas nikakor ni možno.

Pogosto se omejimo na predstave o tem, kaj nam lahko uspe, česa se lahko lotimo, česa smo zmožni in, kaj je za nas dosegljivo. Lahko da smo do tega sklepanja prišli sami ali pa so nas k temu spodbudili zunanji dejavniki.

A to je tudi poglavitni razlog, zaradi katerega mnoge sanje ostanejo skrite pred svetom, včasih jih celo skrijemo sami pred seboj, ali pa se skušamo skriti pred njimi, ker nas je preveč strah, kaj pomenijo in kaj nosijo s seboj. To je tudi velik krivec, zaradi katerega mnogi ne sežejo po tistem, česar si najbolj želijo.

A morda se niti ne zavedajo, da bi jim lahko uspelo, da v resnici vsakomur lahko uspe marsikaj. Resnično. Kajti verjamem, da je skoraj vsako stvar, ki si jo zamislimo, pred nami že uresničil ali poskusil uresničiti vsaj nekdo na tem svetu. In če je uspelo njemu, zakaj ne bi moglo tudi nam. Le da smo ljudje pogosto bolj obremenjeni s tistimi, ki jim ni uspelo, in se avtomatično vržemo v ta koš.

Praktični primer:

Sama sem si dolgo govorila, da jaz pa že ne morem uspešno izdati knjige v Sloveniji, saj nimam dovolj znanj za kaj takega in bodo to ostale le sanje, od katerih ne bom imela ničesar. Nato pa mi je kapnilo, da to ni nič takega. Saj vendar poznam ljudi, ki so izdali knjige, tudi v Sloveniji. Obstaja vrsta knjig, ki so dokaz, da se knjigo da napisati in izdati. In če je mnogim to uspelo, ni vrag da meni ne more. Tu je ključno, da se namesto tega, da se sprašuješ, zakaj bi to uspelo meni, začneš spraševati: ?Zakaj pa meni ne bi moglo uspeti? Zakaj prav meni ne?? Morda bo razlogov, ki jih boste navedli , veliko. A to je lahko dober začetek, da jih odkrijete in poskušate odstraniti. Če nič drugega, boste dobili zagon in si rekli, da lahko uspe tudi vam, če je že mnogim.

Včasih si največje omejitve postavimo prav sami. A tudi sami lahko največ spremenimo, najbolj vplivamo na svoje življenje, na našo percepcijo in posledično odločitve.

Kot je rekel Hal Elrod: “Tam, kjer ste, ste zaradi tistega, kar ste bili. Kam greste, je odvisno od tega, kaj ste se odločili postati.”

Glede na to, da se najbolj omejujemo in tudi spodbudimo lahko sami, ključno vlogo pri doseganju najmanjših pa vse do največjih stvari v življenju, odigra naša volja. Naj si bo to le volja, da preberemo novo knjigo, počistimo stanovanje, odidemo na sprehod ali na pijačo z znancem, ali pa, da zaključimo študij, odpremo svoje podjetje…

Karkoli si v življenju zamislimo, se ne bo nikoli uresničilo, dokler ne zberemo volje, da se tega lotimo. Lahko se odločimo marsikaj, si karkoli zaželimo in tako naprej, a če ne bomo imeli volje, da to storimo ali opravimo, potem ne bomo prišli nikamor.

Razlogi za pomanjkanje volje so lahko na primer, da se nam nekaj ne ljubi, da nas je nečesa strah (nepredvidljivi rezultati, tveganje, dejavniki okolice in socialnih tendenc ?), bodisi ne moremo ali ne želimo vložiti dovolj vložkov v to (časa, truda, denarja, požrtvovalnosti), saj to lahko terja nekaj, česar nismo pripravljeni dati.

V vsakem primeru nam je pri tem lahko v pomoč, če si napišemo ali vsaj razmislimo o tem, kaj želimo doseči in zakaj to želimo doseči oziroma uresničiti. Nato nanizamo seznam vseh pozitivnih stvari, ki nam to lahko prinese. Lahko napišemo tudi seznam negativnih stvari, a bodimo pozorni, da se bolj osredotočimo na pozitivne. Na tiste, zaradi katerih si nečesa v prvi vrsti želimo. Na ta način bomo lažje prišli do volje. Ko bomo videli, kaj vse lahko s tem pridobimo, bo naš um ali pa podzavest lažje sprocesirala, da je nekaj dobro za nas. Po navadi radi delamo, kar je dobro za nas. Torej se nam s takimi stvarmi ljubi ukvarjati. Po drugi strani pa, ko nas je nečesa strah, potrebujemo zagon oziroma pogum, da ta strah preidemo in vseeno ohranimo trdno voljo, da se nečesa lotimo. Takrat potrebujemo ta seznam še bolj. 

Še pomembnejše pri zbiranju poguma in s tem ohranjanju volje je, da poudarjamo pozitivne stvari, kot tudi, da v nekaj verjamemo. Včasih si moramo preprosti reči: “To se lahko zgodi, to mi lahko uspe.” Začeti verjeti vase. Prav to je pogosto največji trn v peti marsikoga. Prepričati samega sebe, da ti nekaj lahko uspe. Kako le, ko si programiran, da je to zate nemogoče, se sprašuješ. Morda si se v to prepričal sam ali pa so te oblikovali družben pogledi.

Tu pridejo na vrsto misli. Glavni vir vsega. Ves čas jih nosimo v sebi. Včasih se jih zavedamo, včasih ne. So plod uma, kot tudi podzavesti. Takrat potrebujemo in moramo na plano potegniti ali ustvariti tiste misli, ki so pozitivne, ki zaupajo, da bo vse dobro in verjamejo, da lahko uspe. Morda moramo celo ukaniti sami sebe, si reči, da nekaj zmoremo in v to trdno verjeti, četudi nas preveva strah, razjedanje. A drugače ne bo šlo. Tudi pri velikih stvareh v življenju. Še zlasti tam.

Ko se na primer odločimo o manjših stvareh, na primer da bomo počistili stanovanje in zberemo voljo, da se tega lotimo, vemo, da nam to lahko uspe. Ne sprašujemo se, ali lahko nekaj operem, pobrišem, očistim. Vemo, da lahko. Znamo pobrisati prah, pomesti, posesati, imamo pripomočke, imamo čas. Vemo pa tudi zakaj. Zato, da bo stanovanje urejeno in čisto. Kaj pa, ko se želiš lotiti uresničevanja svojih sanj? Veš zakaj si to želiš. A po drugi strani ne veš, če ti to lahko uspe. Kaj pa če ravnaš tako kot pri stanovanju in si rečeš, da ti lahko uspe? Kaj če poiščeš dejavnike, ki vplivajo na to, ali ti lahko uspe, in jih obrneš sebi v prid?

Praktični primer:

Moje pisanje knjige.

Moj ZAKAJ ? ker me to od nekdaj veseli in želim imeti svojo knjigo.

Kaj POZITIVNEGA mi to lahko prinese – postala bom pisateljica in avtorica, imela bom svojo knjigo, dala bom svoje besede v svet, bralci bodo imeli novo knjigo za branje, uresničila si bom sanje ?

Kaj NEGATIVNEGA mi to lahko prinese ? visoke vložke (na primer čas, trud, denar), izzive pri prodaji, minus na računu, dodatni stres…

KRITIČNI DEJAVNIKI USPEHA: prepričljivost vsebine, izvedba postopka izdaje in neznanje pri tem, pomanjkanje promocijskih spretnosti…

Kako lahko te DEJAVNIKE obrnem sebi v prid, da mi ne bi stopili na pot in mi ne bi preprečili dostopa do cilja?

Poiščem knjige, po katerih se zgledujem. Poiščem priporočila, nasvete za vsebino. Stopim v stik z nekom, ki mi pomaga pri izdaji. Spremljam, kaj za promocijo delajo drugi. Pozanimam se pri kom, ki ima izkušnje s kom.

Tako sem spoznala, da je stvar rešljiva in obvladljiva, in je vse najbolj prepuščeno meni. Postopek sem razbila na  manjše koščke in jih posamezno reševala oziroma se jih lotila. Nato sem jih sestavila v celoto ? tako je nastala knjiga.

Buda je dobro rekel, da z mislimi ustvarjamo svoj svet.

Vse se začne v naših mislih, nad katerimi imamo nadzor in jih lahko usmerjamo v tisto smer, v katero želimo.

Najpomembnejši člen v verigi, ki lahko premaga skoraj vse druge, bodisi jih uniči ali izboljša ? dejanja, akcija. Še tako močna volja, še tako veliko navdušenje, ves vzeti čas, gora poguma, da izstopiš iz svoje začrtane cone znanega in udobnega, ne more spremeniti ničesar, če nikoli ne začneš uresničevati tega, kar želiš doseči.

Pogosto opažam, tudi pri sebi, da ljudje radi o nečem razmišljamo, temu posvečamo čas, misli, že načrtujemo in pišemo sezname ciljev, sanjarimo, morda celo omenjamo drugim… A ko bi morali iti v akcijo, in opraviti dejanja, preklopiti na izvedbo načrta, zmrznemo, ne storimo ničesar. Verjetno ste že slišali, da moraš v določeni točki načrt začeti tudi živeti. Če ne, za vedno ostane le plod domišljije oziroma načrt v glavi.

Le od slepega čakanja, morda na pravi trenutek, da se nečemu posvetimo, in to izvedemo, ne bo ničesar. Na ta način se stvari le odlašajo, prelagajo na poznejši, tako rekoč primernejši čas, ki pa morda ne bo nikdar prišel. Včasih je vse v naših rokah in vse lahko storimo kar takoj, zdaj ali pa v roku nekaj mesecev, če se le lotimo.

Če hočemo nekaj uresničiti, ne moremo ostati le pri ideji, temveč je treba začeti, opraviti korake, prve poskuse. Lotiti se je treba čisto z ničle, od najmanjših do največjih stvari, korakov, stopenj. Če želimo rezultate, bomo morali začeti delati, da jih dosežemo. Predstavljajte si, da bi pisali test v šoli. Če ga boste pustili praznega, potlej sledi rezultat, ki bo verjetno negativna ocena. Torej je tako tudi v življenju. Iz nič ni nič.

Če povzamem misel Louisa L’Amourja: “Nekdo lahko čaka vse življenje, pa vendar na koncu čakanja ne najde ničesar.”

Le od čakanja še nihče ni živel. Le od čakanja, da nekaj pade z neba, se ne uresničijo velike stvari. Le od čakanja na naključje, ne bi nikoli dosegli ničesar. Že če hočeš zadeti na loteriji, kar je samo po sebi ogromno naključje, moraš najprej vplačati loterijski listek, se pravi narediti nekaj za to.

Ne pozabimo še enega pomembnega vidika doseganja in uresničevanja naših želja, ciljev, sanj ? postavljanje ciljev. Tudi če vemo, kaj si želimo in vložimo ves potreben čas, trud, dejanja, korake, preidemo omejujoča prepričanja, zberemo voljo, in začnemo z dejanji, kot tudi nadaljujemo z njimi, nas to morda ne pripelje, kamor si želimo, če si cilja nismo zastavili dobro.

Izrednega pomena je zavedanje, da je cilj treba zastaviti na osnovi tistega, kar prihaja od znotraj, kar si resnično želimo, kar bi zares radi dosegli. V nasprotnem primeru lahko pridemo do končne točke, a ne bomo čutili zadovoljstva, ker to ne bo tisto, kar si resnično želimo znotraj sebe.

Zato bodimo glede tega specifični. Cilj postavimo na osnovi točno tistega, kar si želimo. Najprej se vprašajmo, kaj si želimo. Šele nato razmišljajmo o poti, ki nas lahko pripelje do tja. Pri postavljanju ciljev se ne obremenjujmo s tem, kaj nam lahko uspe in kaj ne, kaj je možno in kaj ni, to se ukvarjamo šele pri izrisovanju načrta.

Torej, prava želja naj izhaja iz notranjosti. Ko boste to vedeli, boste že našli pot do tja, če boste neomajno stali za tem, kar si res želite in boste prepričani, da vam to lahko uspe.

Raje spreminjajte in prilagajajte pot, ne cilja. Iščite načine, možnosti, karkoli, kar vas lahko tja pripelje. Slej kot prej. Morda ne takoj, a nekega dne lahko, če boste delali na tem.

Frančišek Asiški je imel prav, ko je rekel, da je treba najprej začeti delati tisto, kar je nujno, nato tisto, kar je mogoče, in nenadoma boste delali nemogoče.

Začnite z majhnimi koraki, kot smo prej dejali. Počasi, brez prehitevanja. S tistim, kar je treba opraviti nujno, nato preidite na tisto, kar je mogoče in, ko bo čas pravi bo tisto, kar se je zdelo nemogoče, postalo še kako izvedljivo. Le ne obupajte nad tem.

S tem pridemo do naslednje pomembne točke – vztrajnost, neomajnost. V življenju večinoma ne gre vse kot po maslu in se marsikdaj kaj “sfiži”, postavijo se ovire, na pot nam priletijo stvari, ki jih nismo pričakovali, pri čem se nam zalomi ali nečesa ne moremo spremeniti oziroma vplivati na to.

Tedaj nastopi kritična točka, ko bi nad nečem najraje kar obupali in vrgli puško v koruzo. Četudi smo to že začeli udejanjati in vemo, kam bi radi prišli. A moč tistega na videz razsodnega razmišljanja v nas, ki nas duši in pravi, da nečesa ne bomo zmogli in čez nekaj ne moremo priti, lahko hitro pretehta.

Prav temu je treba posvetiti večjo pozornost. Trenutku, ko pridemo v točko, ko je treba ravnati spet tako, kot na začetku. Se znova spraševati, zakaj si nečesa želim, si znova nanizati seznam, ga pregledati, prilagoditi, dodati, spremeniti. Na novo si izrisati celotno sliko in dovoliti pozitivnim mislim, da premagajo negativne.

Veliko stvari, ki si jih želimo in so vredne našega časa, ne pride hitro, še posebej pa ne zlahka. A prav tu je nauk zgodbe. Če smo zmožni to sprejeti in temu slediti, če potrpežljivo opravimo korak za korakom, bo to prišlo do nas.

Velike stvari, veliki uspehi, se ne zgradijo po naključju, z levo roko, kar tako iz danes na jutri, brez najmanjše prepreke, zavor, skrbi, tegob, temveč se lahko gradijo leta in leta.

A to je del procesa, da nekaj lahko dosežemo. Brez tega uspeh ni možen.

Tukaj omenjam misel Christopherja Reeva, ki je trdil, da se mnoge sanje zdijo najprej nemogoče, nato neverjetne, nato, ko zberemo voljo, postanejo neizogibne.

Le naša neomajna volja je pot k uresničitvi velikih ciljev in sanj. Naj se zdijo še tako nemogoče, neverjetne, naj nam pride še toliko ovir na pot, a če bo naša volja trdna, če je ne bomo izpustili, temveč raje gradili in vzdrževali, se nimamo česa bati.

Čisto za konec izpostavljam še eno pomembno misel, avtorja Rabindranatha Tagoreja, ki je rekel: “Ne morete preplavati morja, če boste zgolj stali in strmeli v vodo.”

Da lahko preplavaš morje, se moraš najprej podati vanj, če je treba tudi v neznane vode in v razburkane valove, preiti visoke ovire, se spopasti z močjo morja, se pri tem utruditi in porabiti zahtevan čas. A drugega ti ne preostane, če želiš priti na drugo stran kopnega.

Maja Buzakovič je pisateljica in avtorica, predvsem pa velika knjigoljubka. 
Verjame, da vsakomur lahko uspe marsikaj, k čemur spodbuja svoje bralce.
Več o njej in knjigi, v kateri je slikovio opisala, kako ji je uspelo slediti svojim sanjam in jih uresničiti, si lahko preberete tukaj: www.zalozba5ka.com/o-cem-pa-vi-sanjate-maja-buzakovic

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja