Razmišljaj pozitivno? Kakšna neumnost!

Ja, prav ste prebrali. Ta mantra, ki jo ves čas poslušamo in po kateri naj bi pozitivno razmišljanje bilo nekakšen čudežni ključ do uspeha v življenju, je popolnoma zgrešena. Če mi namenite tri minute, vam razložim, zakaj. 

Vidite, naše misli imajo dva dela. Zavestnega in podzavestnega. Zavestno počnete le to, česar se sedaj, ta trenutek, zavedate. Vse ostalo spada v domeno podzavestnega. Dihanje, vzravnana drža na stolu medtem ko berete ta tekst, branje tega teksta pravzaprav, za vse to skrbi vaša podzavest. Ta vpliva na vse, kar počnete, tudi če se tege ne zavedate. Ravno zato, ker se tega ne zavedate. Ko prečkate cesto, ne tuhtate o tem, ali boste najprej pogledali levo ali na desno, ampak nekaj od tega kar storite. Kot si tudi  vezalk ne zavežete tako, da bi o tem kaj posebej razmišljali. Le sklonite se in jih zavežete. Vsa ta opravila in še tisoče drugih, ki jih vsak dan počnete popolnoma avtomatizirano, podzavestno, brez da bi se tega zavedali, za vse to skrbi vaša podzavest. Pa vendar to ni največ kar zmore; vpliva tudi na to kako razmišljate in kako se odločate. Pravzaprav vpliva na čisto vse vaše odločitve, zaradi nje vidite stvari, kot jih vidite in je vaše življenje točno tako, kot je. Le da vi tega ne veste.

Vse to pa pomeni, da ta dva dela še zdaleč nista izenačena.

Znanstveniki so izračunali, da zavestni del zmore obdelati približno 40 bitov podatkov na sekundo, podzavestni pa 40 milijonov. V eni sami sekundi. Kar pomeni, da je podzavest vsaj milijon krat močnejša od zavesti. Milijon krat! A to še ni vse. Ugotovili so tudi, da zavestni um nadzira približno dva do štiri odstotke (!) naših dejanj, vse ostalo pa spada v domeno podzavestnega. Si predstavljate, kaj vse to pomeni? Ne samo da smo večino časa na nekakšnem avtopilotu, ki vse postori namesto nas (in se namesto nas tudi odloča), ampak da je kar 96 do 98 odstotkov vseh naših misli, odločitev, dejanj  s katerimi lovimo srečo, uspeh, finančno svobodo, zvezo s partnerjem in vse drugo kar šteje v življenju – podzavestnih. Vse to poteka na avtopilotu, kot rezultatu najzgodnejše vzgoje, vpliva staršev, prijateljev, okolja in podobno (antropologi bi temu rekli primarna socializacija). Zaradi teh podzavestnih nastavitev delujemo, kot delujemo in imamo, kar imamo. In smo taki, kot smo.

Če nekoliko povzamemo; imamo torej dva centra za odločanje, enega se zavedamo, drugega pa ne. Težava je v tem, da večino časa delujemo na tistem, ki se ga ne in ki je poleg tega še milijon krat močnejši. 98 odstotkov časa! Milijon krat močnejši! Tako da tudi če se nam kdaj zdi, da smo se o nečem popolnoma racionalno in zavestno odločili, to žal ne drži – odločili smo se v skladu z nastavitvami tega močnejšega, podzavestnega dela. Vedno se odločamo tako, drugače ne more biti. Le da se tega sploh ne zavedamo. Ja, zavestni ima res skromen domet; zgolj nad tistim, na katerega se osredotoči in le takrat ko se osredotoči (lahko zaustavite dihanje? Ja? Super, dajte za sekundo. In potem pozabite na to. Evo, ste ga že predali nazaj k podzavestnemu). Nad vsem tistim, na katerega ni osredotočen zavestni del (sedaj tudi že vaše dihanje), pa ima popoln nadzor naš podzavestni del.

To je razlog, zakaj večino dneva ne delujemo tako kot bi si želeli in kot bi nam prineslo rezultate, ki bi si jih želeli (tudi če bi to še tako radi) – ampak po programu iz naše podzavesti. Ki pa so ga za nas nekoč davno nastavili drugi in ne mi.

In potem pridemo do tiste ponesrečene ideje o pozitivnem razmišljanju. Torej o nečem, kar naj bi človek – počel. Zavestno. Si lahko predstavljate? S 40 bitnim procesorjem, ki deluje največ štiri odstotke časa. In kaj lahko ta stori v primerjavi s tistim, ki deluje 95 odstotkov časa in je milijon krat močnejši? Ker, točno tako je razmerje med našimi zavestnimi besedami (ali mislimi) in našo podzavestjo. Če si jaz nekajkrat na dan kaj pozitivnega povem ali na kaj lepega pomislim, nima to name (žal) prav nobenega vpliva. Tudi če vztrajam vseh pet, šest dni, kolikor pač vztrajajo običajni lovci na pozitivne spremembe (predno žalostno obupajo in ugotovijo, da vse skupaj ne deluje), mi to ne bo prineslo nobene spremembe. Niti v mojem razmišljanju, kaj šele delovanju.

Če želim sprememb, se jih moram lotiti na pravem koncu. Pri svojih podzavestnih nastavitvah. Šele potem bom lahko pričakoval tudi drugačne rezultate. Ker dokler bom imel nastavitve naravnane na A, bom v A načinu tudi deloval. In prejemal A rezultate. Saj, kako naj dobim B, če počnem A? Če sem prepričan, da nikdar ne bom bogat, priljubljen, uspešen ali karkoli podobnega, bo moja podzavest poskrbela za to – ker se bom v skladu s tem prepričanjem tudi obnašal (čeprav se tega ne bom zavedal). Vse moje odločitve in dejanja bodo s tem prepričanjem poravnana in bodo storila vse, da ga izpolnijo.

In sedaj; če želim B, moram na B tudi delovati. To pa lahko le, če so na B naravnane moje podzavestne nastavitve. Podnevi in ponoči, tudi ko spim, tako da o tem ne rabim razmišljati, ampak se le prepustim novim nastavitvam svojega avtopilota. Ki poskrbi, da tokrat dobim to, kar si želim. Logično, ne?

Pa se to da? Seveda se da. V Učbeniku uspeha zelo podrobno in konkretno o tem, kako jih spremeniti in kako se na novo reprogramirati. Tako da  nas naše nove podzavestne nastavitve same odpeljejo v smeri, ki si jo sami določimo. Da končno o stvareh, ki si jih želimo, nehamo samo razmišljati, ampak v njihovi smeri začnemo dejansko tudi delovati. Razlika med razmišljanjem in delovanjem pa je ogromna! Šele potem si lahko obetamo uspešno življenje, kot si ga resnično želimo.

Ker ? tako med nami; tisto pozitivno razmišljanje smo tako ali tako že vsi poskusili. In videli, da ne deluje.

Dejan Krajlah je avtor in predavatelj z mednarodno uspešnico na Amazonu. Več o njem na https://dejankrajlah.com/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja