Depresija je bolezen, s katero nisem nikoli imel težav. Včasih me je malo zagrabila, ampak sem imel recept, kako jo zelo hitro in učinkovito odpraviti.
Depresijo sem odpravljal tako, da sem šel teči ali na kolo. Po pol ure teka postanem tako samozavesten in prepričan vase, da se mi zdi, da tudi če bi me nekdo s puško streljal name, bi se metek od mene odbil.
To, da telesna aktivnost najbolje zdravi depresijo in ostale duševne bolezni, se nisem spomnil jaz, ampak je to na enem seminarju povedal dr. Andrej Perko. Nad njegovim predavanjem sem bil tako zelo navdušen, da sem o tem tudi napisal članek z naslovom Dr. Andrej Perko me je popolnoma navdušil, ki si ga lahko preberete na https://www.tomazgorec.si/andrej-perko.
Šport sem za zdravljenje svojih težav uporabljal že veliko prej. Spomnim se, da ko sem imel v diskoteki Africa kakšen koncert, kjer je izvajalec stal zelo veliko, obiskovalcev pa je bilo zelo malo in sem izgubil veliko denarja (v današnjih časih bi to bilo okoli 5.000 evrov), sem drug dan zjutraj šel teči ali na kolo, da sem si zbistril misli, pozabil na vse skupaj in naredil načrt za naprej. Vedno kadar imam kakšne težave na poslovnem področju, grem teči in med tekom vedno najdem rešitev. Prav tako sem v športu našel rešitev, ko sem imel ljubezenske težave. Tisti, ki berete moj blog veste, da sem jih imel veliko. Če ne verjamete, preberite moj članek z naslovom Svojo punco sem zasačil z drugim moškim, ki si ga lahko preberete na https://www.tomazgorec.si/svojo-punco-sem-zasacil-z-drugim-moskim.
V depresijo sem padel, ker me je pred tremi tedni napadla putika. In to v koleno, kar je najbolj neprijetno, saj komaj hodim. Da se mi je zgodilo to, je glavni razlog zagotovo to, da sem na morju jedel škampe. To je ena najslabših stvari za putiko. Najbolj žalostno je to, da točno vem, da tega ne bi smel jesti, pa sem vseeno. Slabo samodisciplino imam!
Putika ni edina težava, ki me trenutno muči. Pred enim tednom se mi je pojavila še ena težava. Verjetno sem si prehladil mehur, ker hodim na malo potrebo zelo velikokrat. Ponoči grem na malo potrebo, več kot 5 krat, kar pomeni da se ne naspim dobro, potem sem pa tečen, zaspan in neproduktiven. To slednje me še najbolj jezi, ker imam v službi cel kup dela.
Zadnje čase sem opazil, da nekaj slabše vidim na blizu. Vedno sem videl kot sokol in sem bil prepričan, da vsaj do 80-tega leta ne bom potreboval nobenih očal. Sem mislil, da imam to po pokojni stari mami, ki je imela pri 89-leti vid kot sokol. Malo me vse skupaj tolaži, da je ta težava začasna, ker preveč sedim za računalnikom. Moja teta Ana je vedno govorila, da se ji spomladi, ko pride iz Ljubljane na vikend na Dolenjsko in več ur gleda zelene gozdove, vid občutno poboljša. Bom v bodoče tudi jaz malo manj za računalnikom in več v naravi in upam, da se bo tudi meni vid poboljšal.
Tale depresija me je pripeljala tako daleč, da se ne veselim vsakega dneva, ki je pred mano. Ni nobenega posebnega veselja do življenja, ki je bil pri meni vedno prisoten. Komaj čakam, da mine dan. Skratka vse je brez veze.
Ker je situacija taka, kot je, vem da moram čim prej nekaj spremeniti! Najprej se moram rešiti tele putike, da se bom lahko začel ukvarjati s športom in potem bo vse šlo samo na bolje.
Včeraj sem veliko prebral o putiki. Vidim, da bom moral zelo spremeniti svojo prehrano. Če imaš putiko ne smeš jesti ali pa jih moraš vsaj omejiti zelo veliko stvari. Meso, alkohol, kava, beli kruh, plava riba, raki, školjke, kalamari,… Glede na to, da imam težave s putiko že zelo dolgo časa, sem ugotovil da mi škodi vse kar je umetno in industrijsko. Včasih v šali rečem, da bi bil jaz dober za testirat hrano. Namreč po hrani, ki ima cel kup umetnih dodatkov, me takoj zagrabi putika.
Vsaka stvar je za nekaj dobra. Mogoče bom zaradi putike živel bolj zdrav življenjski slog in bo zaradi tega moje življenje veliko lepše. Če hočem, da mi bo uspelo, moram nujno spremeniti mišljenje o hrani. Na hrano moram gledati izključno, kot na vir energije, ki jo človek potrebuje, da preživi. Ne pa kot na zadovoljstvo in užitek, ki ga občutiš, ko se nažiraš.
Včeraj sem si sam naredil zdravo in dietno večerjo. Popražil sem si papriko in paradižnik. Za prilogo pa sem si naredil kuhan riž brez kakršnega koli dodatka. Ker tudi pri zelenjavi nisem uporabil niti soli niti nobenega drugega dodatka, ni bila hrana niti malo okusna. Jedel sem jo zato, da jo pojem. Ampak zanimivo je bilo, da ko sem pojedel ta neokusen skromen obrok, nisem bil popolnoma nič lačen in nisem čutil nobene potrebe po dodatni hrani. Moj včerajšnji obrok vidite na sliki spodaj. Običajno pojem vsaj 5 krat več in sem še vedno lačen, kot pes. Tako, da v bodoče bom čim večkrat jedel neokusno hrano. V življenju je poleg hrane, še veliko stvari, v katerih lahko neizmerno uživamo.
Od danes naprej se začnem redno ukvarjati s športom. Čeprav me boli koleno, lahko delam trebušnjake, sklece, lahko boksam v vrečo,… Sploh se nisem spomnil. Plavam lahko brez težav. Sicer kravl! Ko se pozdravi koleno, pa tek in kolo.
Tale depresija je zaslužna tudi za to, da sem se danes odločil, da grem letos septembra na potovanje z avtom po Gruziji, Armeniji in Turčiji. Namreč potovanja so dobro zdravilo za vse bolezni.
Gremo pozitivno naprej!
Zakaj sem napisal tale članek? Zato, ker je dr. Andrej Perko rekel, da pisanje ozdravi depresijo. Na lastni izkušnji lahko povem, da je to res!