Ko slišimo nekoga, ki reče, da je izgorel si nemalo kdo misli ?ah to je kar nekaj to se mu je zgodilo zato, ker je pohlepen, se žene za uspehom in denarjem?. Pa je res tako? Se izgorelost kot taka dogaja res samo ljudem, ki se ženejo za uspehom? Niti slučajno, lahko se zgodi vsakomur ne glede na starost, spol ali socialni status.
Na pot k izgorelosti se v današnjih časih podajamo vse bolj zgodaj. Že otroci v osnovnih šolah se trudijo in dokazujejo, da so najboljši, nezmotljivi in vsevedi. Marsikdo ima tudi doma težke razmere zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Stres je glavni dejavnik, ki povzroči, da se začne pot k izgorelosti, ki pa se z leti in novimi dolžnostmi samo še stopnjuje dokler ne pridemo do točke kjer se znajdemo v temnem tunelu brez izhoda.
Naštejmo stopnje izgorelosti:
- stopnja: izčrpanost (kronična utrujenost, bolečine, panični napadi, težave s prebavili, motnje spanja, tesnoba, razočaranje, nemoč, razdražljivost, umik od ljudi , zanikanje utrujenosti?)
- stopnja: ujetost (velika izčrpanost, glavoboli, alergije, bolečine, občutek ujetosti, občutek krivde, jeza, težave s spominom in koncentracijo, čustveni izbruhi, cinizem, grobost, odtujevanje od bližnjih?)
- stopnja: stanje pred zlomom (upadanje energije, slab imunski sistem, nespečnost, močna tesnoba in strah, razočaranje, bes, sram, izguba motivacije, izguba smisla, izbruhi besa in joka, razmišljanje o samomoru?)
Moja pot v izgorelost
Moja pot v izgorelost se je začela že v rani mladosti, z ločitvijo mojih staršev, uporništvu v šoli, do tega, da sem pri rosnih dvajsetih letih prvič postala mama. S partnerjem sva si ustvarila skupen dom, ki pa ni bil vedno postlan z rožicami. Skupaj imava štiri otroke in večje tri sem praktično vzgojila sama saj je bil mož v tistem času voznik tovornjaka, kar pomeni, da je bil veliko od doma. Ves ta čas sem se ukvarjala tudi z iskanjem zaposlitve, vendar so bile vse za določen čas, kar je zame predstavljalo še dodaten stres. Po zadnjem porodu pa se je moj svet postavil na glavo. Začeli so se prvi znaki izgorelosti: vrtoglavice, slabosti, leden občutek po celotnem telesu, občutek da bom padla v nezavest. Vse skupaj sem pripisovala temu, da sem pač utrujena saj sem rodila s carskim rezom in je okrevanje pač drugačno kot po normalnem porodu. Vendar to tudi slučajno ni bil razlog mojih težav. Ker takrat še nisem tako poslušala svojega telesa kot ga danes se je pot v izgorelost nadaljevala in stopnjevala. Dogajalo se mi je, da nisem spala cele noči ali pa sem se velikokrat zbujala, kar sem spet pripisovala nočnemu vstajanju zaradi dojenčka. Potem se je stopnjevalo tako daleč, da me je stiskalo v prsih, me dušilo, da sem se vsa panična prebujala z občutkom, da ne morem dihati. Takrat sem spoznala drugo stopnjo izgorelosti, ki jo imenujejo tesnoba. Zaradi nje nisem mogla s prijatelji na večerjo, v kino, nisem niti zmogla poti v službo z avtobusom, zato sem v tistem času veliko prehodila, zaradi strahu pred paničnim napadom na avtobusu. Izgorelost me je pripeljala tako daleč, da nisem bila sposobna biti pokonci več kot 5 ur na dan. Moji otroci so rasli gor z mamo, ki je bila praktično rastlina. Dokler nisem nekega dne sama poklicala reševalcev, ker sem mislila, da bom od tesnobe, slabosti in nemoči umrla. Ko sem prispela na urgentni blok mi je že sestra v sprejemni ambulanti odprla oči z besedami ?Gospa, kaj delate, vi ste kronično izgoreli, če boste tako nadaljevali vam bodo vaši otroci nosili rože na grob namesto v naročje. Si res želite tega? Takrat sem se prvič zares ustavila in začela razmišljati o njenih besedah. Zgrozila sem se nad mislijo in trenutnim dejstvom, da moji otroci odraščajo brez mame saj si z mano niso mogli nič pomagati.
Izgorelost je bila do takrat moj tunel brez izhoda, toda, ko ležiš 6 ur na urgentnem bloku in vidiš ljudi, ki dejansko potrebujejo zdravniško pomoč, ti pa si tam zato, ker si se z svojim nepravilnim načinom življenja tja pripeljal sam, se zares zamisliš in takrat na koncu tunela zasveti luč. Tako sem takrat začela raziskovati kaj izgorelost pravzaprav je? Kako prideš do tja? In najpomembnejše, kako se rešiti iz njenega oklepa.
Najprej sem se odločila, da se izgorelosti postavim po robu, s pomočjo uradne medicine. Obiskovati sem začela psihiatrinjo, ki pa mi razen tega, da me je poslušala in predpisala antidepresive ni kaj dosti pomagala. Obiskovati sem začela skupino za samopomoč kjer sem spoznala, da v tem nisem sama. Gospe, ki sem jih spoznala tam in psihologinja, ki je vodila skupino so mi zares odprle oči in dale upanje, da je izgorelost stanje, ki je ozdravljivo. Ker sem želela več od tega in, ker sem želela svoje življenje nazaj, sem raziskovala naprej in tako stopila na pot svoje ozdravitve. Bolj je mineval čas, več tehnik sem poskusila in bolj sem prihajala do zaključka kaj je meni pomagalo, da sem se rešila oklepa izgorelosti.
Tehnike, ki so po mojem mnenju zelo učinkovite in sem jih preizkusila tudi sama, ter jih lahko poizkusi vsak ne glede na njegovo starost, spol ali socialni status:
- Hoja in zdravo gibanje
- Zdrava prehrana
- Pravilne tehnike dihanja
- Pisanje dnevnika
- Meditacija
- Reči NE in DOVOLJ JE
- Odpuščanje (Odpustiti si moramo vse napake za katere si očitamo, odpustiti moramo staršem, da so nas vzgajali kot so nas, kljub temu, da so naredili največ kar so takrat zmogli in znali. Odpustiti moramo vsem in vsakomur do katerega čutimo kakršnokoli zamero, jezo ali razočaranje saj nas le te vodijo po poti v prepad).
Na koncu sem prišla do zaključka, da se iz izgorelosti lahko rešimo samo sami. Ne uradna in ne alternativna medicina nam ne moreta pomagati, če mi nismo pripravljeni za to delati. Čeprav poklicno izhajam iz uradne medicine, sem sama zagovornik alternativnih metod in lahko rečem le, da sem si naredila največjo uslugo s tem, ko sem začela poslušati sebe in svoje telo. Samo od nas je odvisno ali bo imela izgorelost v našem primeru na koncu tunela luč ali ne.
Tanja Kranjec – www.facebook.com/carobnimetuljtanjakranjec