Po preživetih letih najbrž sodim v tvojo skupino Tomaž. Sem samska, živim v svojem stanovanju, imam službo, sem preskrbljena, brez plastičnih operacij, umetnih nohtov, vseeno pa negovana in urejena. Prosti čas: rekreacija, hoja na bližnji hrib, branje, delo na sebi, kakšen film, kava, druženje, zaljubljena v morje. Edini sin se ravnokar pripravlja za polet iz gnezda. Po skoraj dvajsetletni partnerski zvezi sem sedaj v desetletju samskosti. No, to seveda ne mislim dobesedno, vendar je dejstvo, da “ta pravega” nimam oziroma, če se bolje bere tudi jaz nisem “ta prava” nikomur. Moja leta so taka, da mi je lani potekel čas rojevanja novih otrok.
Tudi sama se včasih vprašam po razlogu, zakaj se mi ni zgodilo novo partnerstvo. Moj odgovor je, da v tej sredini, kjer živim in delam ni dovolj ljudi, še manj pa samskih fantov mojih let. Včasih pomislim, da iščem samo izgovore. Res je, da vidim moške okrog sebe in oni vidijo mene. Vseeno pa to niso samski fantje mojih let. Le kje so fantje iz moje ciljne starostne skupine. Ali so res vsi v “hotelu žena” in jih ni na trgu? No, kaj naj, naj se zgodi kar se mora. Pa naj povem še, da sem si vedno v delčku sebe želela, da bo moj novi iz drugega kraja. Tako ovir s tega področja tudi ni. Nisem pa več najstnica, najbrž imam zrelejši pogled na partnerstvo, najbrž premorem malo manj otroške naivnosti, z leti se nabere kakšna izkušnja ali napaka na podlagi katere se kaj naučiš in greš novim zmagam naproti.
Ženske si želimo moškega, ki si želi partnersko zvezo in ima čas zanjo, je komunikativen in čustven oziroma čustva tudi že zna izražati. Na žensko, ki jo ima ob sebi je ponosen in spoštljiv. Nudi ji veselje, smeh, čas in oporo. Z njim mu je lepo. Ker sem ravno dovolj stara vem, da imamo tudi me te lastnosti, seveda morda malo bolj začinjene z žensko energijo. Čeprav se morda sliši želi bi veliko pomenilo, da vsak od partnerjev prispeva v zvezo 100 procentov, in ne 50 ker zna biti, da bi bilo premalo.
Normalne, preproste, poštene ženske morda ni na portalih za zmenke, kjer je pot do partnerja tam primerljiva s pisanjem diplomske naloge za zaposlitev v preiskovalnemu uradu. Skratka ženske si želimo človeka, ki je na točki, da si želi partnerko, ki mu bo polepšala življenje z veseljem, lepoto, iskrenostjo, smehom, svojo družbo,… Hkrati pa je tudi on sposoben to dajati ženski in si to želi.
Kaj si želi ženska, kaj moški? Kaj je pričakovanje enega in drugega? Imeti nekoga, da se nanj obesiš kot mlinski kamen, to ne gre. Nekako pa vidim, da v veliki večini pripadnice pričakujejo, da se svet vrti okoli njih…one pa so tako trde, da niti ne vedo, da je treba za kompromise tudi malo popuščat se prilagajat, to pa je misija pri še “nezrelih” ženskah – nemogoče. Rezultat?