Tomaž Gorec

Kakšen se vam zdi lepotec na zgornji sliki? Mucek na sliki je naš Malko, ki sem ga pred 14 leti pobral na cesti. Drugače smo pri naši hiši vsi ljubitelji živali. Tudi moja psička Lučka je najdenka. Našla jo je mama in jo rešila strašne usode. Več o tem si lahko preberete na www.tomazgorec.si/moja-lucka.

Pred dobrimi 14 leti sem šel iz službe domov na kosilo. Spomnim se, da je ravno takrat padal dež in sem zato vozil še počasneje kot običajno. Malo pred naseljem Velika Loka sem sredi voznega pasa zagledal čisto majhnega belega mucka. Bil je čisto moker in prestrašen. Sprva sem imel v mislih, da mucka odnesem približno 10 metrov stran od ceste, da ga pač kdo ne bo povozil, nato pa sem se odločil, da ga odpeljem domov. Pri nas doma mama namreč že od nekdaj nahrani kateregakoli mucka ali psa, ki pride do nas. Rekel sem si, da bo pač hranila še enega mucka več. Ko sem ga prijel in ga odnesel proti avtomobilu, se je revež ustrašil in me kar lepo opraskal.

Ko sva prišla domov, sem mu v predprostoru uredil začasno bivališče in mu dal jesti. Ko sem se najedel, sem odšel nazaj v službo. Mimogrede sem poklical še ‘tamlado’ in ji povedal, da sem pripeljal enega mladega mucka in naj ga malo pogleda ter nahrani, ko pride domov.

Naša ‘tamlada’ je zadevo vzela v roke bolj resno kot jaz. Takoj je šla do njega in tudi ugotovila, da revež ni najbolj zdrav, zato ga je odpeljala na veterinarsko postajo. Tam so ji povedali, da je zelo bolan, poleg vsega pa še gluh in ima še neko bolezen. Spomnim se, da je revež takrat komaj preživel. Kasneje je še enkrat zbolel in bil prav tako nekaj časa na robu preživetja. Takrat si nismo mislili, da bo ta ubogi in bolan mucek živel še 14 let. Danes, po 14 letih, je to zdrav muc, ki se mu obeta še dolgo življenje.

Glede na to, da je naš Malko gluh, ga imamo že vseh 14 let v hiši. Včasih sicer najde kakšno možnost, da se nam neopazno izmuzne ven, vendar ga običajno kmalu najdemo. Ker je pač gluh, bi ga zelo hitro lahko povozil avto ali pa bi se mu naredilo kaj drugega.

Včasih se Malko v hiši kam zavleče in ga ne najdemo. Takrat smo vsi panični in ga več ur iščemo zunaj, ko pa se vrnemo v hišo, ga najdemo ležati na sedežni v dnevni sobi.

Spomnim se, da me je mama enkrat zbudila ob dveh zjutraj, češ da jo je klicala ‘tamlada’ in ji povedala, da sta z mojim bratom ob dveh zjutraj, ko sta se vračala domov, Malka videla ob cesti. Hotela sta ga ujeti, vendar jima je ušel. S sestro sva tako sredi noči šla v iskalno akcijo. Dolgo časa sva ga iskala po travnikih in gozdu in ga nato le našla, vendar se ni pustil ujeti. Lovila sva ga kot nora, vendar nama ni uspelo. Čez čas pa sestri zazvoni telefon. Klicala jo je mama in povedala, da je Malka našla doma.

Neverjetno je, kako je naš Malko navezan na mamo. Seveda tudi ona nanj. Oče ji je enkrat rekel, da ima raje tega mačka kot njega.

Ko se mama odpravlja na kakšno potovanje, pakira stvari tako, da Malko tega ne vidi, ker ve, da je potem slabe volje. Če Malko slučajno najde kovčke, v katere mama pakira stvari, se v njih, po domače povedano, ‘poščije’.

Ko je mama na potovanju, cele dneve in noči čaka pri vratih, da se bo vrnila. Če ne bi videl na lastne oči, nikoli ne bi verjel, da se maček lahko tako naveže na človeka.

Upam, da nam bo naš Malko še dolgo časa prinašal veselje.