Star pregovor pravi, da obleka naredi človeka. To zagotovo drži, žal pa se tega v zadnjih 20 letih sam niti malo ne držim. Včasih, ko sem bil mlad in sem lovil punce, sem veliko dal na to, kako sem bil oblečen. Dobro sem se namreč zavedal, da imam pri puncah veliko več možnosti, če sem lepo oblečen. Ko rečem veliko več, nimam v mislih, da je to 20 ali 30 odstotkov, ampak bo ta uspeh večji za 200 do 300 odstotkov.
Ko sem hodil v drugi letnik srednje šole, smo šli z družino smučati v Francijo. Tam sta mi starša kupila pulover, ki je bil res nekaj posebnega. Tako posebnega puloverja nisem videl nikoli prej. Prepričan sem, da sem zaradi tega puloverja v oko padel čisto vsakemu na šoli. Če me je punca vsaj enkrat pogledala zaradi puloverja, je to pomenilo, da sem imel veliko več možnosti pri njej. Punca namreč vsaj ve, da obstajaš.
Glede tega puloverja sem sicer naredil eno veliko napako. Neprestano sem ga nosil, tako da je na šoli mogoče kdo mislili, da je to edini pulover, ki ga imam. Spomnim se tudi, da sva se z mamo vedno kregala, ker mi ni dovolila, da bi bil vedno oblečen vanj. Mama je bila bolj pametna kot jaz.
Ko sem hodil v četrti letnik srednje šole, smo šli s starši en dan na nakupovalni izlet v München. Ponudba oblačil v Münchnu je bila neprimerno večja kot takrat v Jugoslaviji. Ko sem hodil po trgovinah, nisem mogel verjeti, kakšne lepe in posebne stvari imajo. Zanimivo je bilo, da so bila oblačila vsaj trikrat cenejša kot v Sloveniji. Zanimivo je bilo tudi to, da sem bil petkrat lepše in bolje oblečen kot ostali, vendar sem za to plačal trikrat manj.
Kmalu po mojem prihodu iz vojske smo se spet odpravili na nakupovanje v München. V neki trgovini sem našel lepe, elegantne in posebne brezrokavnike, ki se jih je nosilo na srajcah. Cena teh brezrokavnikov oziroma ‘lajbelčev’ je bila samo par nemških mark, tako da sem jih kupil vsaj pet. Kupil sem si tudi lepe srajce in neke lepe pisane rutke, ki sem si jih na srajci zavezal okoli vratu.
Upam si staviti, da sem na račun teh ‘lajbelčev’ dobil na desetine punc. Pa ne samo na ‘lajblče’, punce so se lepile tudi na moje srajce. Še posebej se spomnim ene pisane srajce, ki se je zelo lepo svetila pot ultravijolično svetlobo. Spomnim se, da je enkrat do mene prišla neka punca in mi rekla, da mi je hotela samo povedati, kako lepo srajco imam. In tako se je začel pogovor, sledila je pijača, nato ples in čez eno uro sva se že na polno poljubljala.
V tistih časih sem se pred odhodom v diskoteko urejal dlje časa kot kakšna ženska. Prej kot v eni uri nisem bil nikoli urejen. Ampak se je izplačalo, ker je to prinašalo rezultate.
V Münchnu sem kupil tudi eno tako imenovalo ‘kolidž’ jakno. To so takšne jakne, kot jih nosijo študentje v Ameriki. Takrat v Sloveniji nikoli nisem videl nikogar, ki bi nosil takšno jakno. Tako sem v njej že na daleč izstopal. Jakna je bila v Münchnu veliko cenejša kot katerakoli povprečna jakna v Sloveniji.
Spomnim se, da sem enkrat na eni zabavi osvajal neko punco, vendar čisto brez uspeha. Zame ni pokazala niti najmanjšega zanimanja. Po koncu zabave jo je eden od mojih kolegov prepričal, da gre z nami še malo naokoli. Na koncu smo pristali v neki gostilni v naši vasi. Ker mi je na zabavi nekdo s pijačo polil srajco in je bil na njej velik madež, sem družbi rekel, da se grem domov na hitro preobleči, da ne bom naokoli hodil polit.
Nazaj sem prišel oblečen v tej ‘kolidž’ jakni. Punca, ki zame prej ni pokazala nobenega zanimanja, je takoj začela kazati interes. Še isti dan sva se za slovo poljubila. Par dni kasneje sva se dobila in bila je akcija.
Ta primer ni bil edini, da se je kakšna punca zaradi jakne začela zanimati zame. Spomnim se, da sem enkrat, 10 let po tem, ko sem si kupil omenjeno jakno, v svoji diskoteki za točilnem pultom razlagal prijateljem, kako so ženske včasih padale nanjo. Ko smo šli kasneje ven na zrak, sem zunaj videl enega Roma, ki je bil oblečen ravno v to jakno. Najbrž jo je mama dala v dobrodelne namene in je prišla v roke temu Romu.
Tiste čase so bili moderni kavbojski škornji. V Münchnu sem jih po ugodni ceni kupil kar nekaj. Sprva sem te škornje nosil tako, da sem imel kavbojke zatlačene vanje. Kasneje mi je ena punca povedala, da se škornji ne nosijo tako, da imaš vanje zatlačene kavbojke. Škornje na tak način nosijo samo ‘kmetavzarji’. Od takrat naprej sem imel kavbojke preko škorenj.
Najbolj atraktivna stvar, ki sem si jo kupil za obleči, je bila zelo posebna kapa, ki sem jo kupil v neki trgovini v Trstu. Kapo sem v tej trgovini našel na mestu, kjer je bilo nametanih cel kup izdelkov, ki jih v trgovini niso mogli prodati. Cena teh izdelkov je bila simbolična, danes morda kakšen evro.
V tej kapi sem enkrat obiskal diskoteko Pacific v Krškem, kjer je bil koncert moje priljubljene skupine Prljavo Kazalište. Ker sem bil že večkrat na koncertih te skupine, sem vedel, da vsakič nekoga pokličejo na oder, da z njimi zapoje eno pesem. Ker sem nosil to kapo, sem bil že pred začetkom koncerta prepričan, da bodo na oder poklicali mene. In res so me. Z njimi sem odpel eno pesem. Videle so me vse punce v diskoteki in po tem je bil naval name neverjeten. Upam si trditi, da izključno zaradi moje nenavadne kape za en evro. Zanimivo, kako ti lahko neka stvar za en evro spremeni življenje.
Ta malo posebna kapa za en evro je res delala čudeže. Enkrat sem v neki diskoteki sedel na barskem stolu za točilnim pultom. Ni minilo 15 minut, ko sta do mene prišli dve luštni punci in me ogovorili. To, da bi punce masovno pristopale k meni, se ni dogajalo pogosto. Običajno sem moral prvi korak narediti jaz. Kar je tudi prav. Punce, ki so prišle do mene, ne jaz do njih, pri meni dolgoročno niso imele možnosti. Do takih punc nisem imel spoštovanja.
Takrat sem bil seveda vesel, da sta do mene prišli dve lepotici. Kmalu po tem sem ju vprašal, kaj bosta popili. Ne spomnim se, kaj točno sta pili, vem pa, da sem častil okoli tri runde. Kmalu smo se začeli ob dobri glasbi objemati. Malo kasneje sem se najprej začel poljubljati z eno, čez par minut pa še z drugo punco. Spomnim se, da sem na vsaki strani objemal eno in se z njima izmenično poljubljal.
Prepričan sem, da se bo večina ljudi, ki to bere, zgražalo nad mano in mojem početjem. Tudi sam takšnega početja danes ne zagovarjam. Prepričan pa sem, da skoraj vsak moški sanja, da bi bil z dvema ženskama, samo priznati si jih upa zelo malo.
Moški, ki išče žensko, se mora lepo oblačiti!
Podobnih zgodb imam še na stotine. Samskim moškim, ki iščejo žensko, toplo priporočam, da veliko pozornosti dajo temu, kako se oblačijo. Veliko več žensk bo zainteresiranih za vas, če se boste lepo in izvirno oblekli. Če mi ne verjamete, poizkusite!
Glede oblačenja naj vam zaupam še eno svojo zgodbo, ki je stara samo nekaj let.
Enkrat smo imeli dogodek, na katerega je šla cela naša družina in spodobilo se je, da smo lepo oblečeni. Na dogodek smo šli jaz, brat, sestra, oče in mama.
Moj brat se je vedno lepo oblačil. Za razliko od mene si ni nikoli kupoval najcenejših stvari. Lepih oblačil je imel res veliko.
Mama je mojega brata prosila, če bi mi posodil kaj za obleči, ker v nasprotnem primeru ona ne bo šla na dogodek, saj jo bo sram. Tam bodo namreč vsi lepo oblečeni, jaz pa ‘razcapan’.
Brat mi nikoli ni hotel posojati oblek, kar je tudi prav. Takrat je naredil izjemo, ker ga je prosila mama.
Oblekel sem njegove hlače, srajco in plašč. Vse je bilo znamke Hugo Boss. Ko sem se pogledal v ogledalo, nisem mogel verjeti, da sem to res jaz. Sam sebi sem bil všeč.
Na dogodku me je kar nekaj ljudi pohvalilo, kako lepo sem oblečen in kako dobro izgledam. Ob vseh teh pohvalah mi je samozavest zrasla do neba.
Dogodek se je končal okoli četrte ure popoldan. Ker sem se v bratovi obleki počutil tako zelo dobro in samozavestno, sem si rekel, da moram to izkoristiti. Najprej sem šel na pijačo v en trgovski center. Tam sem srečal svojo bivšo punco. Kar gledala me je. Ni mogla prehvaliti, kako dobro izgledam. Povabila me je tudi na kavico.
Ko sem popil kavico z bivšo punco, sem šel še v en lokal v Trebnjem. Tudi v tem lokalu se ljudje niso mogli načuditi, kako dobro sem oblečen in kako dobro izgledam.
Kljub temu, da sem prejel toliko pohval, ki so mi dvignile samozavest in počutje, sem bil preveč ‘uhern’, da bi si šel sam kupiti kaj podobnega.
Ne bodite ‘uherni’ kot Tomaž Gorec!
Preberite tudi odlomek z naslovom Oče je nadrl mamo, ker je pred njim skrivala moje slabe ocene v šoli, ki ga najdete na www.tomazgorec.si/oce-je-nadrl-mamo.
Začetek moje nove knjige z naslovom Vse se da, če se hoče si preberite na www.tomazgorec.si/kako-napisati-knjigo.