Tomaž Gorec

Do prvega roditeljskega sestanka sem dobil veliko negativnih ocen. Če bi se takrat ocene zaključevale, bi imel vsaj pet predmetov zaključenih negativno. Zaradi slabih ocen si mame nikakor nisem upal poslati na roditeljski sestanek. Pojavila pa se je še ena težava. Naša razredničarka Renata je imela navado, da je redovalnico fotokopirala in vsakemu staršu, ki je prišel na roditeljski sestanek, dala to fotokopijo. Če na sestanek ni bilo nobenega od staršev, je razredničarka fotokopijo redovalnice po pošti poslala na očetovo ime.

Imel sem velik problem. Če pošljem mamo na roditeljski sestanek, bo katastrofa. Če je ne pošljem, bo katastrofa še veliko večja, razredničarka bo namreč redovalnico po pošti poslala na očetovo ime. Če to v roke dobi oče, bo pa sploh nastal velik problem. Vedel namreč sem, da mama očetu mojega slabega uspeha nikoli ne bi prikazala tako zelo slabega, kot je v resnici bil. Kakšno negativno oceno bi mu zagotovo zamolčala.

Obstajala je še tretja možnost: da razredničarko nekako prepričam, da staršem ne bi poslala redovalnice po pošti. Šel sem do razredničarke in ji povedal, da si mame ne upam poslati na roditeljski sestanek. Spet sem uporabil moj stari trik, češ da se bosta starša na smrt skregala in dodal stavek: ‘Sploh ne veste, kako je potem pri nas hudo, ko oče znori nad mamo.’ Razredničarka zagotovo ni mogla imeti dobrega mnenja o mojemu očetu po vseh teh zgodbicah, ki sem ji jih naložil.

Prosil sem jo, če mi da dva tedna časa, da popravim vse negativne ocene in da potem redovalnico pošlje staršem. Ker je bila razredničarka dobrega srca, moja zgodbica pa prepričljiva, je moji prošnji ugodila.

Seveda v roku dveh tednov nisem popravil nobene ocene, razredničarka pa je na najin dogovor tudi pozabila in redovalnice mojim staršem ni poslala.

Nova težava je nastala, ko je na vrsto prišel nov roditeljski sestanek. Še enkrat nisem mogel iti do razredničarke in jo spet prositi, da ne pošlje redovalnice staršem, saj se že prvič nisem držal najinega dogovora. Najslabša opcija bi bila, da mama ne gre na roditeljski sestanek in da razredničarka fotokopirano redovalnico pošlje na očetovo ime. Če bi oče dobil to pošto, bi ga zadel infarkt.

Najboljša opcija je bila, da gre mama na roditeljski sestanek in da jo nekako prepričam, da očetu vseeno ne pove za moje slabe ocene.

Tokrat sem ji rekel, da mora nujno iti na roditeljski sestanek. Prav prepričeval sem jo, da mora nujno iti tja. Za slabe ocene ji pred sestankom nisem povedal, čeprav bi bilo prav, da bi ji, saj bi bila tako vsaj malo pripravljena na šok.

Mama je šla na roditeljski sestanek z vlakom. Ko je prišla domov, sem ji šel naproti in jo neumno vprašal, kako je z mojimi ocenami. Rekla je, kaj jo sprašujem, če sam dobro vem. Začel sem jo prepričevati, da bom v roku dveh tednov vse popravil in jo prosil, naj očetu ne pove za slabe ocene. Rekla je, da očetu ne bo povedala za slabe ocene, če ji obljubim, da bom vse negativne ocene popravil. Kljub obljubi pa sem vedel, da je ne bom držal.

Mamo takrat še vprašam, če je dobila fotokopirano redovalnico. Povedala je, da je ni. Ob tem sem pomislil, da razredničarka tokrat redovalnice ni fotokopirala in da je ne bo pošiljala po pošti. Kar malo žal mi je že postalo, da sem mamo poslal na roditeljski sestanek.

Ko prideva v hišo, oče vpraša mamo, kako mi gre v šoli. Mama se zlaže, da kar dobro.

Ko naslednji dan pridem domov, pa oče in mama sedita za mizo, oba sta slabe volje in nič se ne pogovarjata. Vedel sem, da je nekaj narobe, nisem pa vedel, kaj. Na hitro pojem kosilo in se umaknem iz njune bližine, saj je bilo ozračje zelo napeto.

Kasneje mi mama pove, da je po pošti na očetovo ime prišla fotokopirana redovalnica, da je prišla očetu v roke in da jo je odprl. Ko je videl moje ocene, ga je skoraj res zadel infarkt. Mama mi še doda, da je nad njo popolnoma znorel, ker se mu je zlagala. Kaj vse je morala moja mama pretrpeti zaradi mene …

Zanimivo, da mi oče zaradi mojih slabih ocen nikoli ni rekel ničesar. Samo mamo je nadrl.

Po tem neljubem dogodku sem prišel na novo idejo, ki je te probleme z roditeljskimi sestanki rešila za vse čase. S poštarjem sem se dogovoril, da vso pošto, ki jo je poslala naša šola, preprosto odvrže. In tako sem imel ta problem rešen za vedno. Mami nisem nikoli več povedal za roditeljski sestanek, pošta od razredničarke pa ni nikoli več prišla do mojih staršev.

Danes sem sicer ponosen nase, da sem bil že v mladih letih tako zelo iznajdljiv. Hkrati se zavedam, da sem z vsemi temi potezami delal škodo izključno sam sebi. Nisem nategnil razredničarke in staršev, ampak sem nategnil samega sebe!

Začetek moje nove knjige si preberite na www.tomazgorec.si/kako-napisati-knjigo.