Tomaž Gorec

Kot pobudnik peticije ZA prepoved pirotehnike dnevno dobivam najrazličnejša sporočila in mnenja navadnih ljudi o pirotehniki. Prav se mi zdi, da kakšno mnenje tudi objavim – seveda z dovoljenjem avtorja. Spodnji zapis me je zelo ganil in prepričan sem, da bo tudi vas. 

 

Bralka mojega bloga, recimo ji Andreja, je zapisala takole:

 

‘Mislim, da smo kljub vsem podpisom tu povsem nemočni. Četudi se slučajno zgodi, da bi nekoč prepovedali uporabo pirotehnike v celoti, se bo še vedno našlo mnogo posameznikov, ki jo bodo uporabljali.

 

Naj opišem svoj primer:

 

Sem vzrediteljica rodovniških psov. Živim na vasi, kjer je uporaba pirotehnike (ognjemeti, vendar z zelo glasnim pokanjem) normalna za vsak ‘okrogel’ rojstni dan. Pred tremi leti sem pred spanjem spustila na vrt moje psičke, med njimi tudi visoko brejo, bilo je sredi poletja in niti v sanjah nisem pričakovala, da bi lahko bil vaški ognjemet. In je bil, kar naenkrat, glasne žvižgajoče rakete, vse psičke so se ustrašile, breja pa je začela kot obsedena letati po vrtu in komaj sem jo ustavila. Rezultat: eden od mladičkov se je postavil počez in carski rez in smrtni strah pred pokanjem, nevihtami.

 

To isto psičko sem letos parila, vsa vesela, da ni več poletja in neviht in da bo kotila precej pred novim letom. Potem pa tretji teden njene brejosti 15 minut trajajoč ognjemet, zelo glasen, padla je v paniko, ni se mogla umiriti, svoj strah pa je prenesla tudi na mlado psičko. Rezultat: delni splav. Nato sem z njo hodila skoraj vsak dan na ultrazvok, da so preverjali stanje mladičkov (2, ki sta še ostala). Nekaj dni pred njeno kotitvijo izvem, da bo zopet ognjemet, napisala sem pisno prošnjo predsedniku vaške skupnosti z obrazložitvijo situacije in z veliko prošnjo, naj me 15 minut prej obvestijo, da bi jo naložila v avto in vozila naokrog, kar tudi ni bila najboljša rešitev, ampak še vseeno boljše kot poslušati pokanje. Prišel je k meni, ta predsednik, in povedal, da pač ognjemet bo, da mi lahko pove, da bo nekje med 21 uro in polnočjo. 3 ure pa breje psice res ne morem voziti naokrog. Kaj sem hotela, zaprla polkna, glasba in čakala. Žal, tudi vse to ni pomagalo, vse je slišala in zopet se je tresla in dihala. Rezultat: ni bilo popadkov, porodne vode so odtekle po kapljicah zaradi vznemirjenosti, carski rez, en mladiček je po porodu umrl, ostala je še ena mladička. Psičko pa so komaj zbudili. Naslednji dan je začela bruhat in spet sem vsak dan hodila na veterino z njo. 

 

Posledica teh ognjemetov je bilo trpljenje moje psičke, moje zdravstveno stanje se je poslabšalo zaradi vsega stresa, da o ogromnih veterinarskih stroških sploh ne govorim.

 

In kaj lahko naredim, popolnoma nič. V besu ob prvem ognjemetu sem klicala številko 113 nič kolikokrat, pa je bilo ves čas zasedeno. Potem sem že napisala prijavo, pa je nisem oddala zato, ker bi takoj vedeli, kdo je napisal prijavo in potem lahko kdo kaj naredi mojim psom – mimogrede vrže strup čez ograjo, na primer.

 

Žalostna sem, da niti ob moji pisni prošnji niso bili toliko, da bi me obvestili, v bistvu bi se lahko ognjemetu tudi odpovedali, pa se niso in zato pravim, da se bodo še vedno našli posamezniki, ki bodo imeli svoje privatne ognjemete ne glede na vse prepovedi.’

 

Preberite si tudi žalostno zgodbo prostovoljke v zavetišču za konje na www.tomazgorec.si/enourni-ognjemet, kjer so vaščani vasice na Gorenjskem v neposredni bližini zavetišča izvajali enourni ognjemet.