Vstopim v dvorano in takoj začutim vonj po znoju. Dekleta in fantje trenirajo. Pridem do trenerja in rečem: To dekle bi lahko igralo, saj ima mehko roko. Težko, mi odvrne trener. Trenira rada, a noče tekmovati. Zakaj? Ker noče izgubiti. Kot da bi me zadela sulica in me vrgla 30 let nazaj. Strah me je že bilo. Vendar da zaradi tega ne bi upal na tekmo? A sem tudi sam razmišljal na tak način. Težko verjamem, da sem. A lažje verjamem, da takrat nisem uspel razmišljati na način, da je vsaka tekma neka preizkušnja in da je lahko tudi življenje preizkušnja. Strah pred porazom je pri dekletu večji kot želja po tekmovanju. Žal je strah najpogostejši razlog za neuspeh. Močan, tako da si ne upamo iti v temno jamo, čeprav se v njej skriva zaklad, ki ga iščemo že celo življenje. Skozi svojo kariero sem ugotovil, da se iz poraza naučim mnogo več kot iz zmage. Vsi smo kdaj doživeli poraz, ki je bolel in nismo ponoči mogli zatisniti očesa. Pri zmagi pa damo kljukico in gremo z mislimi naprej. Zagotovo se pri zmagi ne sprašujemo: zakaj se nisem odločil za to potezo, zakaj nisem reagiral drugače, zakaj, zakaj? Nešteto zakaj-jev nam da možnost za napredek. Žal do tega napredka pri dekletu ne bo prišlo.
Strah pred porazom na tekmi je podoben strahu starša, da bo njihov otrok padel, ko bo delal prve korake. V strahu, da ne bo padel in si kaj naredil, se prilepijo nanj in bdijo nad njim kot helikopter. Saj poznate izraz za ‘helikopterske’ starše ali pa ‘kosilnice’? Kosilnice še v večji meri izropajo otroka priložnosti preizkušenj ob doživetju življenjskih izkušenj. Porežejo vse ovire v življenju otroka, ki se pojavijo pred njim. Da ja ne bi trpel in občutil bolečino. Vendar, če hočeš tekmovati v življenju je zadeva obratna: ‘There is no game without pain.’ Kako se bo otrok znal pobrati s tal v življenju, če ne bo nikoli sam poizkusil. A bo mama vse življenje ob njem in mu dala roko vsakič, ko bo treba stopit čez oviro. V mislih mi še bdi slika srednješolca, ki skupaj s straši pride na informativni dan na fakulteto. Ne vem, če se naj smejem, jočem ali grem na WC bruhat. A ni v življenju izkušnja preizkušnja nečesa. Ne glede, če je izkušnja pozitivna ali negativna, že samo dejstvo, da je izkušnja je to dobra popotnica. Popotnica, ki jo stlačimo v nahrbtnik, ki si ga oprtamo na rame pri hoji od rojstva do smrti.
A nekateri si niti ne upajo kaj dati v nahrbtnik. Neodločnost in omahljivost sta načina kako se izognemo napakam. Zelo malo ljudi se nikoli ne zmoti. Neodločnež je žal osredotočen le nase in ne vidi okolico. Njegov moto je: Nič poizkusiti, nič izgubiti. Vendar če nič ne poizkusimo, življenje potemtakem ni preizkušnja. Gibamo se le v okviru svoje cone udobja in se nikamor ne premaknemo. Če vztrajamo, da delamo dovolj dolgo napake lahko uspemo. Tako kot je uspel Thomas Edison, ki je po mnogih neuspelih poizkusih uspel leta 1879 narediti žarnico na ogleno nitko. Pri neodločnežih pa gre le za vprašanje ega. Bojijo se zapraviti svoj ugled, če se bo njihova odločitev izkazala za nepravilno. Pa smo zopet pri strahu. Strah je vsepovsod okrog nas in le pravzaprav le plod naše domišljije o prihodnosti. A edini strah, ki bi se ga morali bati je strah pred tem, da se bojimo narediti napako.