Tim Bučar: Ne pustim se izkoriščati, čeprav sem drugačen!

S Timom v sredo 16. marca organizirava brezplačen seminar. Za več informacij in prijavo kliknite https://www.tomazgorec.si/kako-zasluziti

tim bučar

Včasih srečaš človeka, ob katerem se opomniš, da lahko, če želiš, resnično premikaš meje. Takšen primer je Tim Bučar, fant z genetsko motnjo, ki pa ga na poti do uspeha niti najmanj ne ovira. Še več, fant je celo bolj podjeten kot velika večina povsem zdravih ljudi! Ker razmišlja izven okvirjev, ker je stopil iz cone udobja in se izpostavil krutemu svetu in ker je lahko močan navdih ter dober zgled, sem se odločil, da ga predstavim tudi vam. Naj vam bo njegova zgodba za zgled, kaj vse se da, če imaš tisto pravo voljo in vztrajnost.

Kako bi se bralcem predstavil?

Sem Bučar Tim, rojen v Ljubljani, star sem 26 let in trenutno še živim pri starših. Imam starejšega brata. Leta 2015 smo odprli Zavod za razvoj socialne vključenosti, Odprte karte, da mi pomaga pri vsakdanjih opravilih. To pomeni pomoč pri logistiki s kolesom, pri plačilu terapij, pri različnih aktivnostih … To smo naredili zato, ker nisem hotel delati na črno. Mislim, da sem se tako odločil za najboljšo možnost.

O sebi lahko povem, da imam Apertov sindrom. To pomeni, da imam od rojstva zraščene prste na rokah in nogah, tudi lobanja je bila operirana. Pomembna stvar je bila tudi, da imam v telesu cevko za odvajanje likvorja zaradi prirojenega hidrocefalusa.

Do leta 2015 sem se šolal v Kamniku in šolo tudi uspešno zaključil, potem pa sem se prijavil na zavod za zaposlovanje. Tam so me vključili v projektno učenje za mlajše odrasle, spoznal sem veliko novih ljudi. Med drugim so me navdušili tudi za peko palačink. Ta zadeva se je zdaj tako razrasla, da na leto palačinke pečem kar na od 30 do 50 različnih dogodkih.

Imam se super! V življenju mi ni hudega, razen tega, da se vsak dan borim za svoje pravice. Rad plavam in kolesarim. Kolesarim vsak dan, uporabljam tovorno kolo za potrebe logistike kosil in zeliščnih kalčkov. V zavodu sem sicer prostovoljec, so pa vse storitve večinoma plačljive, tako da si lahko normalno plačam stvari za življenje. Če ne bi plaval in imel fizioterapij ter drugih dejavnosti, se v bistvu sploh ne bi mogel gibati. Zelo rad tudi vrtnarim, imamo 200 kvadratov velik vrt, najbolj ponosen sem na svoje jagode. Že drugo leto zapored so zelo dobro obrodile in letos bom posadil 100 novih.

Drugače pa se preživljam s socialno podporo, kratkotrajna zaposlitev se mi je iztekla. Ne želim si še na svoje, saj razmere v Sloveniji česa takšnega trenutno ne dopuščajo. Zato v tej smeri še ne želim tvegati. Sem pa večni optimist, raje vidim realizacijo kot prepreke. Če vidim prepreko, se ne zaletavam vanjo, ampak raje pogledam iz druge strani, kako bomo to rešili. Veselim se novih dogodivščin, izzivov, bolj tvegani izzivi so, bolj v njih uživam. Včasih je tudi stresno, ampak vse to gre s športom ven iz mene.

Rekel si, da imaš socialno podporo, ali si kljub temu resnično aktiven. Zbiraš papir, prodajaš neke izdelke, pečeš palačinke. Večina ljudi ni niti približno tako aktivnih in pozitivnih, kot si ti. Kako to?

Velik premik v moji glavi se je zgodil ob podpori staršev. Če ne bi imel take podpore doma, so nič od tega najbrž ne bi zgodilo.

Koliko časa že vse to delaš?

Od leta 2015. Naneslo je, da bi lahko v neki službi sedel v pisarni od sedmih do treh. Delal bi v pisarni za informacijsko podporo. Ampak kmalu sem videl tudi drugo plat tega dela, kako se je treba boriti zase in tudi za svoje stranke in ugotovil, da mi to leži.

Ni mi težko sesti na kolo, se peljati od vrat do vrat, potrkati, pozdraviti in, na primer, predlagati neko sodelovanje. Ko me ljudje spoznajo, vidijo, da sem povsem prijazen človek. Postavim pa tolikšne cene, da pokrijem stroške in imam še nekaj malega od tega. Saj, če imaš obrt ali kaj podobnega, moraš tudi plačati stroške. Ob koncu leta pa mi nihče ne reče, da meni pa ni treba, ker sem pač invalid. Tako je življenje, to je usoda, s tem se ne obremenjujem preveč. Vem, koliko moram narediti, da pokrijem stroške, z vsem ostalim pa razpolagam sam. Res pa je tudi, da sem človek, ki svoje storitve ponudi sam. Naj povem samo en primer. Neko društvo ali šola zame zbira papir in mi ga podari. A jaz nisem tak, bi se zgolj zahvalil, temveč jim v zameno kaj ponudim, recimo, da pridem na en dogodek speči palačinke. Na tak način se jim poklonim, vrnem jim s svojo storitvijo.

Od kod ti ta podjetniška žilica? Vidim, da si precej podjetniško naravnan.

Brca v rit je bil zavod za zaposlovanje. Tam so imeli vpis v podjetniško šolo, kar pomeni, da so mi plačali aktivnosti oziroma ure in prevoz. To je organiziral Javni zavod Cene Štupar. Šola je bila super, še najbolj pa sem si zapomnil tole: če ne delaš, če ne spremljaš svojega področja, če se redno ne informiraš, te konkurenca povozi! Veliko se moraš mrežiti, delati na svoji prepoznavnosti, kar pomeni, da moraš biti prisoten na spletnih omrežjih. Začel sem dobesedno z nule. Bil sem navaden šolar, nisem vedel, kaj je podjetništvo. V šolskem sistemu, v šoli za računalništvo, se s tem nisem srečal, potem pa sem videl, da se lahko razvijam tudi v tej smeri in da lahko od tega tudi nekaj finančno pridobim. Rekel sem si, zakaj pa ne bi poskusil. Vem, da imam ovire, vem, da nimam izpita za avto niti avta, imam pa prijatelje, ki mi lahko prisluhnejo in mi pomagajo.

Kakšen je tvoj pogled na izobraževanje? Se sam veliko izobražuješ, bereš, hodiš na kakšna predavanja?

Večinoma berem prek spleta, izobraževanj pa se udeležim, kolikor pač potrebujem.

Kako pomembno je po tvojem mnenju znanje?

Znanje je zelo pomembno. Če si v nekem krogu, sploh poslovnem, preprosto moraš poznati različne podatke, ne smeš izpasti bebec. Tudi pri logistiki paketov te v nasprotnem primeru lahko konkurenca hitro povozi in stranka lahko reče, da bodo vzeli nekoga drugega.

Opazil sem, da si dober govornik. Si mogoče razmišljal, da bi bil predavatelj, morda motivacijski govornik? Mislim, da lahko s svojo zgodbo in navdušenjem, pozitivnim pogledom na življenjem narediš veliko. Prepričan sem, da bi na ta način lahko marsikomu pomagal.

Tako bom rekel … Če me kdo na družabnih omrežjih kaj vpraša, mu dam kakšen nasvet, svojo zgodbo pa sem tudi že nekajkrat predstavil. Ljudem lahko povem, kako sem začel. Nočem se na takšen način dokazovati, seveda pa z veseljem sprejmem vabilo na kakšen dogodek ali predstavitev in tam povem kaj več o sebi in svojem delu.

Si razmišljal o tem, da bi napisal knjigo?

Ne. Tako daleč še nisem.

Rekel si, da se boriš za svoje pravice. Na kakšen način?

To konkretno pomeni, da sem šel takoj, ko so mi odvzeli dodatek za pomoč in postrežbo, v akcijo. Pisal sem vsem pristojnim ministrstvom, pa tudi uslužbenke PIC so mi pomagale in skupaj z mano vztrajajo pri pritožbi. To pomeni, da svoje težave ne gledam z vidika, da jo bodo one rešile namesto mene, ampak iščem in raziskujem naprej, rad bi vedel, v čem je glavna težava, da se je zgodilo, kar se pač je. Za svoje pravice se borim in se bom boril še naprej.

Dobil bi tudi še kakšno podporo zavoda za zaposlovanje, ampak ta ravno nima posluha na tem nivoju. Seveda se pogovarjaš s svetovalko, ki pa ti reče, da imajo več takšnih primerov, ampak subvencije žal ni mogoče dobiti. Ne vem, zakaj se ona ne postavi v tvojo kožo. Priden si, deloven, ne vem, zakaj tovrstnih preprek ne odstranijo. Lahko bi se, recimo, zaposlil v zavodu, ampak se ne morem, ker nimam nekoga zaposlenega. Bili smo že pri treh svetovalkah, ampak oni so tam pač uradniki, delajo svojo službo in to je to.

Misliš, da je problem v sistemu?

Ne, problem je to, da ni posluha na ravni človek-človek. Pogovorimo se! Usedimo se, pojdimo v pisarno, do človeka, ki je napisal zakon, in mu povejmo, da se ta fant trudi in da si zasluži pomoč. Ne pa, da dobiš odgovor v smislu, da kaj takega ni mogoče. To me sicer ni preveč prizadelo, zato bom še naprej iskal rešitve, ampak v Sloveniji je res veliko invalidov, ki bi lahko dobili službe, pa je ravno zaradi birokratskih ovir ne dobijo.

Je pa v Sloveniji res malo tako aktivnih, kot si ti, invalidi se pogosto vdajo v svojo usodo.

To je odvisno od podpore družine, je pa vsekakor treba stopiti iz cone udobja. Sam bi naredil zakon, da invalid dobi vse dodatke, ampak naj gre vsaj enkrat na teden za 8 ur delati – seveda, če je za to sposoben. Na ta način družbi nekaj vračaš, ne pa, da si 24 ur na dan doma in jamraš, kako pa zate ni nič dela in da se nič ne da. Sam zbiram papir, pa me pogosto sprašujejo, ali se mi to sploh splača. Začne se v družini, pri sorodnikih, potem so tu prijatelji … Dober glas se širi, tudi sam sem začel z nule. Začnite! Moji prijatelji povedo drugim, da se res trudim in tako se stvar širi.

Hotel sem reči, da si zelo zagnan. Malo je takih.

Malo je tudi takih, ki pokličejo, če rabim kakšno pomoč. No, tudi takih ni veliko, ki bi radi pomoč od mene … Sam sicer lahko pridem nekam in se tam predstavim, imam pa tudi izkušnjo, da sem neko delo preprosto zavrnil. Nekaj časa sem ga opravljal, potem pa sem vendarle postavil mejo in primernejšo ceno. Ne pustim se izkoriščati, čeprav sem drugačen. Tudi jaz sem človek, delaven in sposoben, ampak imam tudi svojo ceno, tako kot vsi preostali ljudje.

Kakšne storitve imaš v mislih?

Ta primer je bil dostava hrane. Saj mi ni bilo težko nekaj nekam peljati, ampak kaj, ko od tega nisem imel prav nič. Nekaj pa vendarle moram imeti od svojega dela in tudi birokracija je danes takšna, da moram nekaj pustiti tudi zavodu.

Kaj točno vse delaš?

Pečem palačinke in tudi kostanj na prireditvah. Imam kolo za izdelavo smutijev, s tovornim kolesom razvažam manjše pakete, hrano in kalčke po Ljubljani, prodajam zeliščne izdelke, čaje, zdaj tudi mila …

Si razmišljal o spletni trgovini? Na takšen način bi izdelke veliko lažje in hitreje prodajal.

Ja, tudi domači so mi že rekli, da sem res naravnan v to smer, ampak za kaj takega si še nisem vzel časa.

Kakšna je bila zgodba s tem kolesom? Kako si zbral sredstva?

Kolo je stalo približno 2000 evrov (brez dodatnih dodelav). Nekaj sem zbral s papirjem, preostalo pa s prodajo koledarjev. Imam unikatne koledarje, sam jih izdelujem. To pomeni, da narišem sliko, potem pa mi jih natisnejo in to sem potem prodajal ter zaslužil.

Imaš mogoče kakšno sporočilo za bralce?

Vabim vse, da me pokličejo, če imajo kaj papirja, in obiščejo našo novo spletno stran zok.si.

Kaj pa kakšno motivacijsko sporočilo za tiste, ki mislijo, da se danes nič ne da in da je vse brez zveze?

Odprite oči in poglejte okoli sebe! Pomislite, kako bi lahko s svojim hobijem začeli služiti, pa naj bo to šivanje ali kar koli drugega. A začnite počasi in zavedajte se, da čez noč ne gre nič.

Hvala za prijeten pogovor in veliko uspeha ter zagnanosti še naprej!

Tim Bučar bo imel v kratkem svoj prvi seminar. Več o seminarju si preberite na www.tomazgorec.si/ne-jamraj.

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja