Trebinje

Mesto Trebinje in jugovzhodno Hercegovino sem si želel obiskati že dalj časa. Čeprav v mestu Trebinje še nisem bil, sem čutil da mi bo zelo všeč. Vedel sem, da je na tem področju kamnita pokrajina, kar mi je všeč. Večkrat sem prebral, da je Trebinje najlepše Hercegovsko mesto.

Že pot od Sarajeva, preko Foče, Tjentišta in Bileće je bila zelo zanimiva.

Prvič sem se ustavil v Tjentištu, kjer sem se na hitro sprehodil do spomenika, ki je posvečen padlim borcem bitke za Sutjesko. Zanimivo je bilo, da sem tam srečal turista iz Portugalske. Vprašal me je, čemu je ta stvar (mislil je spomenik) namenjena, zato sem mu na kratko odgovoril. Ker ga je tema zanimala je rekel, da bo zadevo bolj podrobno raziskal s pomočjo Googla.

Na poti do Trebinja me je fasciniralo tudi Bilećko jezero, to je umetno jezero na reki Trebišnjici. Velikost jezera je 33 kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je več kot 20 krat večje od Blejskega jezera. Jezero je primerno za kopanje in je zelo lepo, ima pa tudi otok na katerem je cerkev.

V poznih popoldanskih urah, sva s sopotnico prispela v Trebinje, ker sva imela urejeno prenočišče v čudovitem hotelu Belleveu.

Ker je bilo do večera še kar nekaj časa, sva se s sopotnico Katjo odločila, da si greva ogledati trdnjavo na bližnjem hribu (mogoče bi lahko rekel kar goro) iznad Trebinja. Kako se trdnajva imenuje se ne spomnim, predlagal pa nama jo je prijazen domačin, ki je kot fotograf slikal na poroki, ki se je ravno odvijala v hotelu Belleveu. Prijazen domačina nama je povedal tudi, da je pot vse do vrha betonirana.

Take gorske izive imava jaz in moj devet let star Peugeot 307 zelo rada in v njih uživava. Pot do vrha je bila fantastična. Prelepa kraška pokrajina, s čudovitim razgledom na Trebinje, reko Trebišnjico in okolico.

Ko sva se vrnila nazaj v dolino, sva se odpravila v center mesta, da najdeva neko restavracijo, kjer bi večerjala. Ko sva se sprehajala po mestu, sva naletela na pisarno Turistično informativnega centra Trebinje (TIC), ki je bila, kjub temu da je bila ura že preko osme zvečer, še vedno odprta. V centru je delala prijazna gospodična, ki mi je dala kar nekaj literature o Trebinju in okolici ter mi vse podrobno razložila. Videti je bilo, da je punca izredno vesela vsakega turista v njenem mestu. Na vratih je pisalo, da je TIC ob sobotah odprt samo do 15:00. Predvidevam, da je ta punca podaljšala službo za lastno zadovoljstvo.

Če primerjam TIC v Trebinju in TIC v Puli, je razlika kot noč in dan. V Trebinju dobiš tiskano brošurco z opisi vseh znamenitosti v Trebinju in okolici. Poleg tega dobiš načrt Trebinja in okolice, kjer so označene vse znameitosti. V Puli pa dobiš samo načrt mesta in te na hitro odslovijo. Ko je v Puli želela načrt mesta tudi moja prijateljica, so ji ga kar težko dali. S tem, da naj omenim, da jih je tisk načrta stal maksimalno deset centov. Nima pa Trebinje niti 0,01 % turistov toliko kot Pula.

Prav žal mi je takih prijaznih mest, kot je Trebinje, da nimajo več turistov.

V TIC-u nama je prijazna uslužbenka predlagala, naj obiščeva restavracijo Studenac, kjer imajo super ambijent in odlično hrano. In res je bilo tako. Restavracija leži ob reki, preko vrta restavracije pa so umetno speljani potočki. Res idilično okolje. Tudi hrana je bila odlična. Kaj hoče človek lepšega? Odlična hrana, super ambijent, dobro vino in prijetna balkanska glasba.

Zjutraj so nama v hotelu Belleveu pripravili odličen zajtrk, ker sva bila edina gosta so zajtrk pripravili samo za naju. Zelo so se potrudili.

Po zajtrku sva se opravila na ogled znamenitosti v mestu Trebinju in okolici.

Najprej sva si šla ogledati pravoslavno cerkev (manastir), ki leži na hribu nad mestom in se imenuje Hercegovačka Gračanica. Manstir je res lep in leži na res lepi lokaciji, od koder se vidi skoraj celo Trebinje. Manastir je kopija Manastirja Gračanica, ki leži na Kosovu.

Manastir je bil zgrajen leta 2.000. Razlog, da so ga zgradili je bil ta, da so v njej shranili posmrtne ostanke znanega pesnika Jovana Dučića, ki je sicer umrl v Ameriki, vendar je bila njegova želja biti pokopan v Trebinju.

Trebinje je znano tudi po tem, da so na okoliških hribih trdnjave še iz časa Avstro-Ogrske. Trdnjave, ki so vse stare več kot sto let so sedaj bolj ruševine kot trdnjave, vendar jih je vredno pogledati.

S sopotnico sva se odločila, da si greva ogledati najbolj znamenito trdnjavo, ki se imenuje Strač. Do nje pelje več kot sto let stara kolovozna pot, ki jo je naredila še Avstro-Ogarska monarhija.

Vedel sem, da bo makadamska cesta slaba, ampak moj Peugeot je na take navajen. Rekel sem si, do koder bo šlo, bo pač šlo, nato pa naprej peš.

Cesta je bila zelo ozka. Še za en avto preozka. Da bi se srečala dva avtomobila ni nobene možnosti. Saj prometa na tem kolovozu ni, samo če bi slučajno srečal koga, bi nekdo moral v najslabšem primeru iti vzratno dva kilometra. Kar si pa po ozki makedamski cesti ne želi noben.

Sva pa imela super razglede. Srečala sva tudi čredo koz in pasterico.

Za avtom sem uspešno premagoval vse ovire, potem pa je pot postala preslaba in sva se dalje odpravila peš. Po nama je žgalo sonce, ki pa je name imelo, skupaj s čudovito naravo, pozitiven učinek.

Po 45-tih minutah hoje sva prišla do trdnjave. Zanimiva zgradba, super razgledi,.. Raziskovanje trdnjave sem vzel resno in želel sem videti vsak kotiček. Ko sem se privlekel v en prostor, pa se je pred mano znašel starejši človek, ki je izgledal kot kakšen puščavnik. V prvem trenutku sem se ga kar malo ustrašil. Ta ‘puščavnik’ je bil prijazen gospod, ki mi je povedal, da je star 80 let in da že deset let hodi vsak dan na ta hrib.

Ta gospod nama je na najino razočaranje tudi povedal, da to ni trdjava Strač, ampak Golo brdo. Povedal nama je tudi, da je Strač veliko bolj zanimiv in večji. Izgleda, da bo ravno trdnjava Strač razlog, da še enkrat obiščem Trebinje.

Naslednja znamenitost, ki sva si jo ogledala je bil Arsalanagićev most, ki ga je zgradil Mehmed paša Sokoliović. To je tisti Mehmed paša, ki je zgradil tudi znameniti most na reki Drini v Višegradu.

Arsalanagićev most je bil včasih lociran višje na reki Trebišnjici. Leta 1966 so ga raztavili in ponovno sestavili v Trebinju. Namreč, če mosta nebi raztavili, bi ga zalila voda, ker so na reki Trebišnjici naredili jez za hidro elektrarno.

S sopotnico sva se tudi odločila, da si ogledava dva manastirja, ki sta locirana v bližnji okolici mesta Trebinje. Prvi manastir, ki sva ga obiskala se imenuje manastir svetog Petra i Pavla. Samostan nama je razkazala prijazna sestra. V manastirju živijo le ženske in se ukvarjajo z pridelavo vina, šivajo, delajo spominke,… Vino imajo navadno in sladko. Sladko je izredno dobro.

Drugi manastir, ki sva ga šla pogledati je bil manastir Tvrdoš. Ko vidiš en manastir, opaziš, da so si tudi drugi bolj kot ne podobni.

Ponovno sva se odpravila v restavracijo Studenac, kjer sva povečerjala. Ker je bila nedelja, je bilo ljudi malo manj, hrana pa tudi tokrat odlična. Ko sva povečerjala sva natakarja vprašala, če je kje kakšna živa glasba. Rekel je, da je, in sicer naj se odpraviva v center, čez tunel in da je takoj na desni, glasba v živo.

Prevozil sem skoraj celo Trebinje, ampak tunela nisem našel, zato sem vprašal enega mimoidočega moškega. Še preden sem dobil odgovor me je vprašal iz kje sva. Ko sem rekel iz Slovenije, ni mogel skriti iskrenega navdušenja nad Slovenijo in slovenci.

“Aha, vi tražite živu muziku. Pa znate ja sam star čovjek, pa ne znam to…” Pa najin sogovornik zagleda enega deset let starega fanta na drugi strani ulice pa pokliče. “Mali, dođi ovamo.” Fant gre počasi proti nam, g0spod pa se kar malo razjezi. “Ajde požuri, vidiš da su došlji ljudi iz Slovenije, da jim kažeš kdje je živa muzika.”

Potem sva našla to živo glasbo. Tako kot je rekel natakar, je bila takoj za tunelom na desni strani. Vendar ta tunel ni bil tunel za avto, ampak tunel čez mestno obzidje.

Zabava je bila super. Tam sva tudi spoznala dva mlada fanta, ki sta bila navdušena, da sva iz Slovenije prišla v Trebinje. Na vsak nači sta naju želela počastiti s pijačo.

Naslednje jutro je na žalost prišel čas, za odhod domov.

V Trebinje se bom zagotovo še vrnil. Na okoliških hribih me čaka še veliko trdnjav, ki si jih moram pogledati. Pa niso samo trdnjave tisto, kar me vleče v Trebinje. Predvsem me v Trebinje vleče to, da te ljudje tako zelo lepo sprejmejo. Skoraj na vsakem koraku čutiš, kako so ljudje veseli, da si prišel pogledat njihovo mesto.

Če hodite na morje v južno Dalmacijo ali Črno Goro, je Trebinje iz Dubrovnika oddaljen samo 30 kilometrov, iz Herceg Novega pa 40 kilometrov. Tako, da vam ne bo žal dneva, za obisk tega Hercegovskega bisera. Čeprav je Trebinje vreden več, kot pa le en dan obiska!