Veliki avtorji na področju osebne rasti vedno znova poudarjajo, da ima način, na katerega gledamo na svoje življenje in na svoje potencialne, večji vpliv na nas in naš dejanski uspeh kot pa katerakoli materialna prednost v naši lasti. Dobra izobrazba, bogata in ugledna družina, privilegirano okolje ali pa kakšna skrivnostna kombinacija srečnih naključij – vse to seveda pomaga, ni pa odločilno.
Še zdaleč ne. Je pa to zelo priročen izgovor za neuspešne, ki ravno v odsotnosti vsega naštetega vidijo glavnega in edinega krivca za svoj neuspeh. Predvsem zato, ker je to lahko in preprosto in jih v trenutku odvezuje vsakršne krivde, celo sokrivde, za skromno življenje, kot ga živijo.
In seveda, popolnoma napačno. Kajti uspeh je na voljo vsakomur, ne glede na okoliščine, v katerih je in ne glede na okolje, iz katerega izhaja. Zato ker dejansko NE izhaja iz okolja. Ampak iz misli. In ker nastane iz misli, je dostopen vsakomur.
Misli postanejo stvari, je že pred skoraj stoletjem ugotovil Napoleon Hill, uradna psihologija pa temu pritrjuje; način kako gledamo na svet, odločilno vpliva na oblikovanje naše percepcije, to je našega izkustva tega sveta. In naše videnje sveta določa rezultate, kot jih v življenju prejemamo. Ne pa zunanje okoliščine, na katere tako ali tako ne moremo vplivati. Ne, naše misli, naše odločitve in iz njih naše delovanje, so edini razlog, da živimo življenje natančno tako, kot ga živimo in imamo točno to, kar imamo.
Če smo prepričani, da je življenje slabo in ljudje hudobni, kar je tudi razlog, da nam ne bo uspelo, imamo seveda prav. Ne bo nam uspelo. Predvsem zato, ker v skladu s tem tudi delujemo. Ker je vse brezupno in se ne da nič narediti, se tudi ne premaknemo. Ker nima smisla. Saj tako ali tako ne bo delovalo.
Če pa smo prepričani, da lahko uspemo, imamo ponovno seveda prav. Lahko uspemo. Ker bomo ponovno v skladu s tem prepričanjem tudi delovali. Nihče ne trdi, da nam bo uspelo, če smo prepričani, da nam bo. Zagotovo pa nam ne bo, če smo prepričani, da nam ne bo.
Razlika je bistvena. Zgolj zaradi naših misli.
Nakladanje? Niti ne.
Empirični podatki kažejo, da še nikdar v zgodovini ni bilo toliko milijonarjev v starosti izpod 21 let, kot jih je sedaj. Sem seveda ne uvrščamo tiste, ki so se v bogatih družinah rodili in potem vso silno bogastvo zgolj podedovali (iz povsem praktičnega razloga, saj taki najmanj do svoje polnoletnosti in ta je na zahodu nastavljena pri 21 letih, tako ali tako niso lastniki teh bogastev in so zatorej v starosti manj kot 21 let tehnično gledano – revni, brez svojega imetja). Govorimo o posameznikih, ki so svoje milijone ustvaril sami. Taki se niso nekega dne kar zbudili v zlati postelji, ampak so za to morali nekaj početi. Drži? In sedaj; karkoli so počeli, na katerekoli področju so uspeli, vedno so nekje morali začeti. Na začetku. In na samem začetku tam ni bilo drugega kot le ena stvar – misel.
Misel jih je pripeljala do ideje, ta do konkretnih priložnosti in šele konkretne priložnosti ob obilici trdega dela do uspeha. Potrebno pa je poudariti, da ti posamezniki niso živeli v nekem drugem svetu, kjer bi bile na voljo kake posebne okoliščine, dostopne le njim in nikomur drugemu. Ali pa da bi bili oni obdarjeni s kakimi posebnimi danostmi ali lastnostmi. Ne, čisto navadni ljudje, ki so videli in doživljali le tisto, kar vidijo in doživljajo vsi drugi. Nič več kot to. Le prepoznali so priložnosti tam, kjer jih drugi niso. Med seboj so povezali točke, ki pa so bile dane na voljo vsakemu sleherniku, ne le njim. Le da jih drugi niso. Zato so ti posamezniki uspeli. Samo zato. Tako preprosto je to. Vse se res začne v mislih.
Ker, to pa že lahko zapišemo, če bi bili v začetku prepričani, da vse skupaj nima smisla, zagotovo nikdar ne bi niti poskusili. In če ne bi niti poskusili?