Prijateljica mi je omenila nekega Tomaža iz Trebnjega. Da veliko potuje in da se ukvarja s spletom. To je vse, kar sem vedela o njem, ko me je zvabila na sestanek. K Tomažu, seveda. V Trebnje. Kot da je tam center sveta, kamor se hodi na sestanke.
Še dobro, da ima na nekem hribu nad Trebnjem moj brat eno malo hišico za oddih in se celo malo spoznam na te konce. Potem sem izvedela, da je svoj čas vsa Slovenija drvela v Trebnje na žur, v diskoteko. Jaz sem to fazo preskočila, ker sem verjetno ravno takrat rojevala. Ali pa počela kaj s tem v zvezi. No, srečala sem se s Tomažem, mirnim in rahlo zadržanim gospodom, vsaj po številu let, energija pa – kot en nagajiv in iskriv mladenič. Evo! To je to! Dobra samopodoba! – sem si mislila, ko sem znova ugotavljala, da je vseeno, koliko let ima nekdo, pomembno je veselje do življenja, zavedanje, da je vsega lepega za vse dovolj in da se vedno lahko počutimo kot mladeniči in mladenke. In kar je najbolj pomembno, da lahko in da nam pripada v življenju početi stvari, ki nas veselijo!
Kaj ima tale uvod z ogledalom in odsevom v njem? Veliko, pravzaprav. Ker je to, kar vidimo v ogledalu, ko se vanj pogledamo, včasih žalostno. Nikakor ne mislim na brazde, ki se nam vsem počasi zarisujejo na obrazu, temveč na usahlost volje in želje in radosti. Predvsem pa na vdanost v to, kar je, tudi če ni dobro.
Kdaj ste se nazadnje pogledali v ogledalo? Kaj ste videli? Verjamete, ne glede na svoja leta, da je življenje lahko čudovito popotovanje? In da za to občutenje niti ni potrebno poleteti na Filipine. Kot to stori Tomaž in mu vsi kar malo zavidamo, mar ne? Življenje je lahko obilje lepega, veselega, osrečujočega in obilje zavedanja, da tudi po padcu v kakšno temno brezno, vedno obstaja pot ven. Ampak kam za vraga, se to zavedanje izgubi? Zakaj je v ogledalih toliko žalostnih pogledov, toliko kislih nasmehov? Kje je in kam je šlo zavedanje lastne vrednosti?
Jaz sem šla v svoje brezno. Seveda niti slučajno nisem želela ostati tam, zato sem poiskala pot ven. Pa nisem padla samo v enega, več jih je bilo na moji poti. Vsakič, ampak zares vsakič, pa sem prilezla ven bolj polna zavedanja, kako lepo je živeti. Da je vsega dovolj za vse in da nam vsem pripada to obilje, to lepo. Tudi meni.
Kaj bomo videli v ogledalu, ko se vanj pogledamo, je naša odločitev. Vsakodnevna, pravzaprav. Kako želim začeti, preživeti in končati ta dan. Kolikokrat si bom danes rekla, rekel, da sem OK, da se cenim, se sprejemam, mi pripada – in kolikokrat se bom v mislih oštela, se kaznovala, si povedala, da sem ena trapa trapasta? Tega zadnjega jaz ne počnem več in mi je tudi vseeno, če si kdo misli kaj takšnega o meni. Ker želim, da je moj obraz poln smejalnih gub, ne tistih od skrbi in žalosti. Ker želim, da tudi v meni živi mladenka, ne glede na moja leta. In ker želim početi stvari, ki jih želim jaz, ne zato, ker tako želijo drugi. Temu se reče dobra samopodoba. In to je moja odločitev!
Saša Einsiedler
Saša Einsiedler je avtorica knjige, priročnika Moja samopodoba je moja odločitev.
Ob nakupu knjige vam Saša podarja še serijo videoposnetkov Za več veselja do življenja ter bon za 50 eur, ki ga lahko vnovčite ob priključitvi v program Moja samopodoba je moja odločitev.
Prvo poglavje knjige ter test za ugotavljanje, na kakšni stopnji je moja samopodoba, si lahko brezplačno ogledate na http://sasaeinsiedler.si/moja-samopodoba-je-moja-odlocitev/
Prav tako pa si lahko na strani http://sasaeinsiedler.si/ brezplačno naložite posnetek, meditacijo s subliminalnimi sporočili za več zavedanja lastne vrednosti.
Saša bo gostja tudi na dogodku http://www.zasluzek.org/kako-uspeti-v-zivljenju-prijavnica/ , govorila pa bo samopodobi, o našem zavedanju lastne vrednosti. To je namreč osnova za kakršenkoli uspeh-zavedanje tega, da nam pripada poslovno uspešna pot, da nam pripadajo dobri odnosi, uravnoteženo čustveno življenje, zdravje, prosti čas in druženje s prijatelji.