fbpx
Tag

filipini

Browsing

Po tem, ko sva se dobesedno odklopila od raznih naprav na Apo Island ter uživala v preprostih radostih vsakdana, sva se ob sončnem vzhodu odpravila v “civilizacijo” proti otoku Bohol. Tudi to pot nisva ušla suha s čolna ter se nadalje po treh dneh povezala s svetom preko interneta ob šesturnem čakanju na trajekt iz Dumaguete do Tagbilarana (14.85 EUR/osebo). Na izstopni postaji so naju zopet hoteli “nategniti” glede cene prevoza do hotela, vendar je vztrajnost obrodila sadove, zaradi česar sva privarčevala najmanj 5 EUR. Ob prečkanju mostu se je počasi začela v vodi zrcaliti podoba mesta in kmalu izginila na poti proti Panglau do “Hope Homes”, koder sva se udobno nastanila za 15.60 EUR/noč (vključno z dnevnim najemom motornega vozila!). V naslednjih dneh sva se odpravila na vožnjo z motorjem v notranjost otoka, prečkala številna mesteca, postala v Loayu ob reki Loboc in se odpravila na ogled najmanjših primatov na svetu, v “Tarsier Senctuary”. Tukaj se nikakor nisva mogla načuditi za komaj dlan velikim in prisrčnim zvedavim bitjem – Tarsierjem, ki so počivali na vejah, strogo varovani s strani skrbnikov, saj spadajo med ogrožene endemične vrste.

otok Bohol 

Ob skromni vstopnini – 1.06 EUR/osebo, sva si za isti znesek po ogledu privoščila še svež kokos in se odpravila dalje proti Chocolate Hills oz. Čokoladnim gričem. Slednji so znana turistična atrakcija in se razprostirajo na več kot 50 kvadratnih kilometrih s 1.776-imi vrhovi. Apnenčasta osnova gričev je pokrita s travo, ki v sušnem obdobju porjavi in od tod izvira tudi ime gričev, ki so razglašeni za geološki spomenik državnega pomena ter predlagani za uvrstitev na seznam UNESCO svetovne dediščine. Na enega izmed najvišjih gričev je urejen betoniran dovoz s parkiriščem na kraju. Kratek vzpon šteje 214 stopnic do vrha in nagrada je razgled nad številnimi griči, katerim se zdi, da ni konca.

Na otoku Apo Island sem preživela nekaj dni potovanja, o čemer si lahko preberete več na: www.tomazgorec.si/apo-island.

Otočani so zelo prijazni, radi povprašajo po imenu, starosti in zakonskem stanu, hahaha. Prav posebno zgodbo pišejo filipinski otroci, ki te večinoma velikodušno sprejmejo medse, vodijo za roko v svoja “skrivališča” in učijo raznih iger. Če je le možnost, na potovanjih vedno namenim nekaj pozornosti tudi otrokom in z njimi preživim del dneva. V Sloveniji večkrat pazim na bratrančeva Sofijo in Jurija, ter z velikim veseljem “pozdravim” tudi druge: Emico, Daneja, Niko, Tilna, Nežo, Teja in še kakšen bi se našel. Tako z iskreno, obojestransko radostjo hranim “otroka v sebi”, ki je vselej sanjal in hrepenel po odkrivanju neznanega sveta.

Pot do otoka Apo Island zahteva nekoliko več napora, vendar je vredna vsakega koraka, zato vam jo na kratko opišem:

Oslob – Liloan (avtobus, 0.62 EUR/osebo)

Liloan – Sibulan (trajekt, 1.27 EUR/osebo)

Sibulan – Damaguete (“tricikel”, 1.44 EUR/2 osebi )

Damaguete – Zamboanguita (avtobus, 0.51 EUR/osebo)

Zamboanguita – otok Apo Island (čoln, 6.17 EUR/osebo)

Vožnja do otoka Apo Island je trajala okoli 45 minut in na poti nas je neusmiljeno močilo skozi prebijanje med valovi. Ob prihodu je bilo potrebno plačati 2.06 EUR turistične takse in iti v lov za iskanjem namestitve. Teh nabor je skromen, zato je dobro, da uredite rezervacijo pred prihodom. Našla sva idilično hiško na koncu “glavne ulice”, tik pred izhodom na plažo, neposredno ob veliki laguni in kar je najbolje, za 10.28 EUR/2 osebi/noč.

Apo Island - želvji otok
Apo Island – želvji otok

Potovanje po otoku Cebu, naju je vodilo iz glavnega mesta proti severu, do Osloba. Letalska karta iz Puerto Princesa (Palawan) do Cebuja je bila okoli 25 EUR/osebo. Ko sva pristala, je bilo potrebno iti na drugo stran ceste in desno navzgor po stopnicah, koder so čakali taksiji do centra mesta. Za približno 13 km do hotela, koder sva bila nastanjena sva odštela 6.10 EUR/2 osebi. Ker je v Cebuju veliko žeparjev, sva se odločila za nočitev v dobro varovanem “Skypark Pensionne Inc.” hotelu, za kar sva plačala 8 EUR/osebo/nočitev.

Naslednji dan sva se odpravila do južnega potniškega terminala in šla na lokalni avtobus do Osloba (2.81 EUR/osebo). V Oslobu so bili na postaji turistični agenti, ki so nama pomagali najti namestitev v “Luzmin – Bh” za 13.22 EUR/2 osebi/noč. Hotel je nov, ima urejen internetni dostop in topel tuš, kar je redko pri nastanitvah (Filipini). Od centra mesta je oddaljen 2 km, zato je potrebno najeti voznika “tricikla”, kar stane 0.41 EUR/eno smer. Ni potrebno dovolj truda, da ujamete prevoz, le stopite ob cesto in ustavite prvega, kar redko vzame več kot 5 minut! Ah Filipini!

Pred vrnitvijo v Puerto Princesa, smo se skupaj z Nacetom in Tejo odločili za kratek postanek v Port Bartonu. Kdo sta Nace in Teja, lahko preberete v prispevku iz rajskih plaž El Nida, ki ga najdete na: https://www.tomazgorec.si/rajske-plaze-el-nida/

Port Barton Filipini
Port Barton Filipini

Zopet so nas hoteli opehariti z ekskluzivnimi transportnimi ponudbami za 700 PHS, nakar smo se poslužili javnega “Jeepney” prevoza za polovično ceno! Pot je sicer res trajala nekoliko dlje, vendar je bil vsak postanek poln doživetij, ko so na vozilo nalagali raznorazne dobrine (od živali do posode). Ob prihodu na cilj je potekala akcija – najti namestitev. Fanta sta lepo tekala naokoli, medtem ko sva s Tejo počivali s prtljago v senci in so ponudbe za prenočišče prihajale same do naju. Na koncu smo našli odlično locirano “White House” z nekaj metri do plaže, eno bolje založenih prodajaln čez cesto in za vogalom “Paella bar” z odlično hrano po zmernih cenah. To je bilo hkrati najugodnejše prenočišče do sedaj za 300 PHS/noč/2 osebi. Naslednji dan sem šla na sprehod in skozi objektiv lovila lokalno vzdušje ter nasmehe tamkajšnjega prebivalstva.

Pot iz Puerto Princes naju je v nabito polnem kombiju vodila na sever otoka Palawan do El Nida, kamor se stekajo mase turistov, ki odkrivajo raj na zemlji. Po večinoma makadamskih cestah in skozi območja pragozdov, smo po petih urah vožnje prispeli do glavnega terminala, ki je spominjal na gradbišče. Ob prihodu so že čakali raznorazni “trokolesniki”, ki so naju zapeljali do mestne pekarne, koder sva se sestala z Majo in Klemenom. Maja Prašnikar vam je morda poznana iz resničnostnega šova Kmetija Slavnih, česar sicer ne spremljam in sem potrebovala pojasnitve. Zelo sem se zabavala ob nadaljnjem izpraševanju, ko sem ugotovila, da je prijetna lepotička celo molzla kravo in premostila razne, tako psihične kot fizične napore, ter ostala polna pozitivizma s fantom in “muckom” na čelu. Po kratkem oddihu na mestni plaži, v katero se stekajo vse komunalne odplake, smo kljub temu opazovali izgled rajske, smaragdno zelene plaže v kateri se je veselo kopala manjša skupina turistov. Poiskala sva nastanitev v bližnjem Lualhati Cottages (800 PHS/noč/2 osebi) in se po namestitvi sprehodila po mestu, kjer sva srečala še dva Slovenca – Naceta in Tejo. Tomaž ju pozna že od prej, iz druženja pri Aleksandru Pokovcu, tako smo hitreje okrepili sosedske odnose in družili ob raznih priložnostih.

Klemen Drobež in Maja Prašnikar
Klemen Drobež in Maja Prašnikar
Nace in Teja - El Nido, Filipini
Nace in Teja – El Nido, Filipini

Vedno se odprava začne doma, z vsakodnevno rutino, ko se po zvonjenju budilke v zavetju tople postelje, na pol speča zahvalim življenju in telesu, da zmorem narediti korake za premik v nov dan. Navadno pred potovanji ne uspem spati, saj je potrebno urediti veliko formalnosti in seveda tik pred zdajci tudi spakirati, v upanju, da ni ostalo kaj pozabljeno! Ob odhodih iz Slovenije, se vselej ljubeče poslavljam od domovine, z velikim vznemirjenjem v srcu pred neznanim. Nikoli si ne ustvarjam pričakovanj, saj potem ni razočaranj, so pa neizogibno prisotne primerjave z lastno kulturo. Posledično se izognem tudi morebitnim strahovom, o katerih me ljudje radi povprašajo in če se nepredvidoma srečam s kakšnim, ga pač premagam, kar me še dodatno motivira za nadaljnje podvige. Največja “težava”, s katero se trenutno soočam na Filipinih, je premoščanje časovne razlike. Ko je doma čas kosila in tukaj počitek mi sicer ne obrača želodca (čeprav na potovanjih vedno pogrešam domače kulinarične specialitete!), temveč enostavno ne morem zaspati kljub utrujenosti. S Tomažem vsak dan razvijava “spalne metodologije” in počasi prihajava v ravnovesje. Kakorkoli! Tukaj je res sanjsko in lepše kot na pocukranih razglednicah! Si zavidam, haha. Končno sem dojela, da sem bila izbrana med 746-imi kandidati in še dodatno osmislila svoj prostor pod žgočim soncem. Tukaj sem z razlogom, ker sem za zastavljene cilje pripravljena garati ter se marsičemu odreči. Kjer je volja, tam je pot in žvižgaj dalje Kekec!

Ob vzletu letala v Malpensi so se aktivirali hormoni sreče in povečali stopnjo neučakanosti, zato je bila pot do cilja še toliko bolj naporna in skupno trajala 35 ur! Začela se je s podporo vseh ljubih in velikodušnim sprejemom prijatelja Jana v Ljubljani, ki mi je ob mrzlici pakiranja podaril nov nahrbtnik, s čemer sem se s težavo odrekla staremu, saj me je spremljal na mnogih poteh po svetu.

Večerja v El Nidu - Filipini
Večerja v El Nidu – Filipini

 

Prvi dnevi na potovanju po Filipinih so bili predvsem v znamenju premikanja iz enega kraja v drugega. Malo se tudi še navajava na časovno razliko. Namreč ura na Filipinih je sedem ur pred našo. To pomeni, da zvečer ne moreš zaspati, zjutraj pa ne moreš vstati.

Včeraj pozno popoldan, pa sva končno prišla v El Nido, kjer bova ostala okoli sedem dni.

Sprejem v El Nidu je bil super, saj sta naju pričakala Maja Prašnikar in Klemen Drobež. Majo zagotovo poznate iz resničnostnega showa Kmetija slavnih. Maja in Klemen živita v El Nidu že od lanskega novembra.

Najprej smo šli na eno pivo, potem pa sta nama pomagala najti en super hotelček. Hotelček je na dobri lokaciji, imava veliko in čisto sobo, in je cenovno kar ugoden. Mimogrede, na Filipinih imajo super pivo. Čeprav nisem ravno ljubitelj piva, mi je pivo z okusom jabolka zelo všeč.

Zvečer sva se s Tamaro malo sprehodila po mestu in šla na večerjo. V enem lokalu so imeli razstavljene velike lignje, poleg katerih je bil  žar. Takoj sva se odločila, da jih poizkusiva. Lignji niso bili slabi, vendar so bili daleč od idealnega. Bilo so absolutno premalo pečeni. Zraven bi prav prišlo tudi malo česna v olju (ni nujno da je olivni).

el Nido
Tukaj je super za jest – El Nido, Filipini

Ko sva se odpravila proti hotelu naju je čakalo še eno presenečenje. Na ulici sva srečala Naceta in Tejo iz Novega mesta, katere sem spoznal na enem srečanju pri Aleksandru Pokovcu. Kdo bi si mislil, da v enem odročnem mestu na Filipinih, ki ima 6.000 prebivalcev, v enem popoldnevu srečaš štiri Slovence.

Kot sem že rekel, bova v El Nidu ostala okoli sedem dni. Zagotovo se bova imela super, ker tukaj je narava res čudovita. Videla bova najlepše plaže in otoke na svetu.

Poleg uživanja, naju čaka tudi veliko dela. V bistvu sva na Filipinih ravno zaradi dela. Kljub tem se nič ne pritožujeva, ker se res imava super.

Evo mene, srečnega in veselega v Manili. Sicer ni veliko manjkalo, da bi se tole moje potovanje začelo zelo žalostno. Ko sem na letališču opravil že del carinskih formalnosti, sem ugotovil, da sem na letalu pozabil prenosnik. Hvala bogu mi ga je zaradi prijaznih uslužbencev letalske družbe Saudia uspelo dobiti nazaj.

Namen mojega tokratnega potovanja je tudi poslovne narave. S sodelavko Tamaro bova delala promocijo za spletno stran IloveJourneys.com. Najini cilj je, da na tem potovanju navdušiva čim več popotnikov, da bi pisali svoje potopise za našo spletno stran. Poslovni model te strani bom razložil enkrat drugič.

Filipini - Manila

Moje potovanje na Filipine se je začelo v ponedeljek malo pred eno uro zjutraj, ko me je od doma oče peljal v Ljubljano. V Ljubljani se mi je pridružila Tamara, nato pa sva se s prevozom GoOpti odpeljala do Milana.

filipini

Že dolgo časa so Filipini na mojem spisku želja za potovanja. Zakaj ravno Filipini?

Prvič zato, ker so mi Filipini všeč iz popotniškega vidika. Sanjske plaže, čudovita narava, prijazni ljudje,… pa še vse je zelo zelo poceni.

Drugič zato, ker vidim na Filipinih poslovno priložnost. Moja dva vzornika Justin in Joe iz ZDA, sta se pred časom preselila na Filipine in delata odličen biznis. Ukvarjata pa se s podobnim poslom kot se jaz. Več o njima najdeš na spletni strani Empire Flippers.

Tretjič pa zato, ker so Filipini drugi dom mojega prijatelja Aleksandra. Moj prijatelj Aleksander Pokovec je predavatelj. Par mesecev na leto preživi na Filipinih, kjer ima svojo hišo. Tudi njegova žena je s Filipinov. Aleksander je zelo zanimiva oseba. Na svojih predavanjih uči ljudi kako najti srečo. Več o njemu najdete na strani VideoCenter.si. Obvezno pa si poglejte spodnji video, kjer boste slišali ogromno dobrih nasvetov!

Na Filipine nameravam iti za 3 do 4 tedne, v časovnem obdobju med novembrom in februarjem. Na potovanja ponavadi ne hodim sam, zato bi s sabo vzel kakšnega sopotnika. Zainteresirani naj mi pišejo na moj email naslov tomaz(afna)gorec.si.

Predvideni stroški potovanja:
– letalska karta od 450 – 800 evrov
– V Lonely Planetu piše, da se po Filipinih da potovati že za 15 evrov na dan, pa če rečemo da si bomo malo več privoščili, stroški enomesečnega potovanja vseeno ne morejo znašati več kot 1000 evrov.