Tomaž Gorec

Iskreno, še zdaj ne vem pravilnega odgovora na to. Od moje prve izkušnje z nasilnim partnerjem je minilo že več kot 11 let, vendar se še vedno vrtim v tem začaranem krogu izbire napačnega partnerja. Ko mi že končno uspe končati eno slabo razmerje, se naslednje izkaže še za slabše, bolj boleče in bolj uničujoče. Zakaj si zbiram napačne partnerje? Odgovor se skriva v moji preteklosti, mojem otroštvu. Kot poudarjajo vsi strokovnjaki, moramo odgovor iskati v sebi in na žalost je res tako. Marsikdo si težko prizna, da je sam kriv za svoje trpljenje, vendar če pogledaš globoko vase, boš našel odgovor, zakaj je tako kot je. Če si sposoben narediti to in si priznati, si že na pol poti proti boljšemu jutri. Seveda pa je to veliko lažje reči, kot pa dejansko tudi storiti. Sama priznam, da imam težave s sprejemanjem same sebe, saj so mi moje otroštvo in moja prva izkušnja pustili preveč globoke rane, ki jih kljub strokovni pomoči in pogovorom ne morem zaceliti in pozabiti.

Vse se je začelo, ko sem bila še dojenček. Rodila sem se zelo mladim staršem, v bistvu sta bila še sama otroka. Oče je imel probleme z alkoholom in nasiljem, ko je bil pod vplivom alkohola. Tepel je predvsem mene, včasih tudi mami. Bilo je tudi veliko varanja iz njegove strani. In odraščanje v takšnem okolju me je zaznamovalo za vedno. Na žalost se starši sploh ne zavedamo, kako zelo  naše odločitve in naše vedenje vpliva na otroka. Moje otroštvo je bilo polno prepirov med starši, iskanja očeta po gostilnah sredi noči, polno njegovega besa in nasilja, polno poniževanja mene in obtoževanja mene za vse kar jima gre v življenju narobe. Besede kot so “ti si kriva za vse”, “če nebi bilo tebe bi bilo moje življenje lepše”, “nikoli ne bo nič iz tebe”, “žal mi je da te imam” itd., je pustilo v meni takšne brazgotine in demone s katerimi se borim še danes. Pri 18. letih me je vse to tako zlomilo, da sem imela poizkus samomora. Vendar o tem kdaj drugič. Po tem mojem neuspelem končanju tega življenja sem spoznala njega. Njega za katerega sem mislila, da je princ mojih sanj. Njega, ki je bil vse kar sem si kdaj želela, vsaj tako sem mislila na začetku. In tako se je začelo še eno obdobje v mojem življenju, ki me je zaznamovalo za vedno.

Najino razmerje je bilo na začetku sanjsko. Bil je pozoren do mene, me obsipaval s komplimenti, me razvajal, izkazoval pozornost in ljubezen. Počutila sem se kot v pravljici. Vendar ta pravljica ni trajala dolgo. Po nekaj mesecih sem opazila, da včasih mojim prijateljem in sorodnikom spusti kakšen zelo poniževalni komentar, vendar se takrat s tem nisem preveč ubadala, saj se to ni dogajalo tako pogosto. Po dobre pol leta najine zveze pa je začel z žaljivimi komentarji zbadati mene. Začelo se je z mojo postavo, da moram shujšati in telovaditi, da sem predebela. Postopoma mi je začel prepovedovati se družiti z mojimi prijatelji, počasi je to prešlo na prepoved obiskovanja mojih staršev. Vse je se je vrtelo samo okoli njega. Kupila sem si svoj prvi avto, ki pa je bil moj samo na papirju. Vozil z njim se je on, jaz pa sem morala hoditi peš. Smešno, saj sva oba delala v isti tovarni in on je v službo odšel z mojim avtom, jaz pa lepo peš za njim. Kadar smo šli z njegovimi prijatelji skupaj ven, sem morala sedeti sama in se nisem smela pogovarjati z nikomer.

Če me je kdo ogovoril, je znorel, me zmerjal s “kurbo” in prijatelje obtoževal, da si želijo spolnih odnosov z mano. Sam pa je vedno osvajal druge punce in od njih pobiral telefonske številke. In tako je najina zveza prišla na nov nivo. Neke noči je dobil sporočilo, ki naju je zbudilo. Vzel je telefon in odpisal. Ležal je v postelji in si dopisoval. Seveda me je zanimalo, kdo mu piše sredi noči in sem pogledala kaj in s kom si piše. Zadelo me je naravnost v srce. Pisal si je z drugo punco in vsebina ni bila nedolžna. Sporočila so bila da jo pogreša, ljubi, da si jo želi, da komaj čaka, da bosta ponovno skupaj. Kot vsaka punca, sem ga tudi jaz vprašala kaj je to, kaj se dogaja in takrat je znorel. Tepel me je, vlekel za lase, me vrgel na tla na trebuh in mi stopil na hrbet, ter mi roke vlekel nazaj v zrak. Razbil mi je ustnico, mi zvijal kožo na rokah, da sem začela krvaveti. Bila sem zaprepadena, jokala sem. Ko se je umiril in videl, kako me je poškodoval je začel jokati, se mi opravičevati, govoriti, da me ljubi, da me ne želi izgubiti, da bo naredil vse, da mi dokaže kako žal mu je. Verjela sem mu. Hotela sem mu verjeti, saj sem ga ljubila. V službi sem se za poškodbe izgovorila, da sem padla po stopnicah. Čista klasika, zaščititi nasilneža in ne sebe.

Ostala sem z njim, saj sem odraščala v nasilju in sem verjela, da je to nekaj normalnega, nekaj kar se dogaja v vsakem odnosu. In tako se je začelo. Vsak dan sem dobila klofuto, ker sem si jo pač zaslužila, po njegovih besedah. Pri svojih takratnih 46 kg sem bila predebela za njega, tako, da sem se dobesedno stradala, samo, da mu bom všeč. V celem mesecu sem pojedla mogoče en jogurt. Shujšala sem na 42 kg pa sem bila še kar debela. Manipuliral je z mano, me psihično in fizično uničeval. Vendar, mu je uspelo me nekako prepričati, da sem sama kriva za vse, da si zaslužim vse to. So bili dnevi, ko je bil tak, kot na začetku in takrat sem bila srečna ob njem. Takrat sem mu oprostila vse, saj je bil spet moj princ. Po dveh letih zveze sem ugotovila, da se drogira. Prepričal me je, da je koka pa res nedolžna, da to vsi počnejo in, da moram tudi jaz poizkusiti. Ker nisem želela, me je zaklenil v sobo, pripravil drogo in rekel, da me ne spusti, dokler ne bom vzela droge. Jokala sem, ga prosila naj ne počne tega, da si tega ne želim, vendar me ni upošteval.

Zagrabil me je za glavo in mi obraz porinil v kokain in vpil naj potegnem. Upirala sem se, z nohti sem ga popraskala po roki in takrat je ponovno znorel. Prijel me je za roko in me po tleh zvlekel iz sobe na balkon, me prijel v naročje in me dvignil čez ograjo in dejal, da me bo vrgel dol, če ga ne bom ubogala. Živela sva v bloku v tretjem nadstropju. Bilo me je groza. Obljubila sem mu vse kar je hotel, samo, da me bo varno postavil na tla. Potem je bil iz njegove strani spet jok, opravičevanje, neskončno obljub, zaigrano obžalovanje in seveda jaz in moja naivnost. Tako sem mu vedno znova oproščala takšna njegova dejanja, saj sem ga ljubila in je čas, ko je bil spet normalen, odtehtal vse trpljenje. Tako sem se v tem začaranem krogu vrtela 5 let. Doživela sem marsikaj, od zlomljenih reber do spanja zunaj na klopici, ker me je zaklenil ven v pižami. Vendar sem kljub vsemu še kar vztrajala in upala, da bo drugače, boljše. Načrtovala sva poroko in to je bil takrat zame prelomni trenutek. Takrat sem se res začela spraševati, ali je to res življenje, ki si ga želim. Psihično me je že tako uničil, da sem verjela, da sem nora, da se vse to dogaja samo v moji glavi. Zbrala sem pogum in se po skoraj treh letih odpeljala k svojim staršem na pogovor. Povedala sem jima kaj se dogaja, da sem nesrečna in, da ne vem kaj naj naredim, saj ga ljubim, vendar si ne predstavljam takega življenja. Starša sta mi nudila podporo, mi dejala, da se lahko preselim nazaj domov in si uredim življenje, se postavim nazaj na noge.

In tako sem končno zbrala pogum in ga zapustila. Takrat je bila to moja najtežja odločitev, saj sem ga ljubila z vsem srcem in do danes nisem še do nikogar čutila tega, kar sem do njega. Bilo ga je težko zapustiti, saj sem takrat tudi ugotovila, da sem noseča, čeprav naj nebi nikoli imela otrok, samo to je spet druga zgodba. Sedela sem mu v naročju, jokala, vendar mu dejala, da čeprav ga ljubim ga zapuščam, ker me je najin odnos uničil, izgubila sem sama sebe, bila sem samo še lupina. Najina zveza je bila tako končana. Otroka sem na žalost izgubila. Tega je sedaj 11 let in me še vedno boli, ko se spomnim kaj vse sem preživela. Na žalost pa ni bila to moja najhujša in tudi ne zadnja izkušnja z nasiljem. Težko, zelo težko je sebe ceniti dovolj, da končaš takšno razmerje, saj ti negativne stvari ostanejo v spominu veliko bolj, kot pozitivne. Po vseh teh letih imam zaradi njega še vedno težave s sprejemanjem same sebe, vsa ta leta se še vedno borim s težo. In ne nisem debela, pri svojih 168 cm  imam 51 kg, vendar sama sebe vidim debelo, zavaljeno. Sramujem se svojega telesa. Tako globoke rane mi je pustil on.

Imate tudi vi za sabo kakšno hudo življenjsko preizkušnjo? Bi želeli, da vam jo objavimo? Več o tem si preberite na www.tomazgorec.si/povej-svojo-zgodbo.