Odvisnikovo iskanje izhoda iz brezizhodnega položaja

Odvisnost je kljub razširjenosti mnogim ljudem precej neznana. Odvisnost je bolezen, težka in kronična bolezen. Marsikdo se morda s to trditvijo ne bo strinjal, a biti odvisnik, čeprav številni menijo, da si odvisnik sam izbere tovrsten način življenja. Obstaja veliko oblik odvisnosti, jaz govorim predvsem o odvisnosti od opojnih substanc. Zdravila, alkohol, droge? S perspektive odvisnika, ki je prestal procese zdravljenja odvisnosti, danes drugače gledam in razumem bolezen odvisnost, kot pa sem le to dojemal v preteklosti. Poudarjam, da ne opravičujem lastnih dejanj in življenja, kakršnega sem živel pred zdravljenjem odvisnosti. Poskušam prevzeti odgovornost za vse, kar sem počel v svoji odvisnosti.

Daleč od resnice je mit, da je odvisnost le slaba in škodljiva navada. Res je, da smo ljudje lahko “sužnji” navad, a navada je kljub temu le navada. Zgolj zaradi navade se ne “ulovimo” v neskončno in kompulzivno ponavljanje nekega peklenskega cikla, ki ga nikakor ne moremo prekiniti ali opustiti. Odvisnost ni izbira, odvisnost je bolezen. Vseeno sem bil tudi sam dolgo časa “prepričan”, da lahko opustim jemanje droge, ko se bom tako odločil. Kakšna zabloda.

Neskončno iskanje razlogov za nadaljevanje odvisnosti 

Zase bi lahko na prvi pogled dejal, da sem bil “neprostovoljni” odvisnik, a le na prvi pogled. Zdravilo sem res začel uživati, ker mi je bilo predpisano, na recept. Prejemal sem ga zaradi bolezni, ki so jo sprožile kemoterapije na zdravljenju raka. Značilnost te bolezni (imenuje se polinevropatija) je med drugim tudi, da jo spremljajo precej hude fizične bolečine. Poskusil sem vrsto zdravil in nazadnje pristal na Oxycontinu. Gre za močno protibolečinsko zdravilo, o katerem se v zadnjem obdobju precej piše. Na dan namreč prihaja kruta resnica o Oxycontinu, ki vsebuje morfin in pokazalo se je, kako hitro in hudo zasvoji – zato ga imenujejo tudi “droga iz pekla”. Zdravilo primarno ni namenjeno dolgoročnemu uživanju, a jaz sem ga jemal več kot 10 let. Večino časa sem ga hudo zlorabljal. Poleg Oxycontina sem užival še kopico drugih zdravil, antidepresive, pomirjevala, stabilizatorje, uspavala…

Moja odvisnost je sčasoma postala brezizhodni položaj. Vse skupaj je prišlo že tako daleč, da si nisem več znal predstavljati življenje brez Oxycontina, nisem pa si mogel predstavljati življenja z Oxycontinom. Ujet v odvisnost, brez kakršnegakoli upanja, da je možna sprememba. Seveda sem si “želel” marsikaj, a nič od tega ni bilo mogoče uresničiti, vsaj dokler sem životaril v svoji odvisnosti. Prebral sem kopico člankov in prispevkov na temo odvisnosti, a vsi so se začeli v smislu: “Najprej je treba opustiti substanco”. Seveda, to sem vedel tudi sam, nobena nova “modrost”, a kot sem zapisal, predstavljati si življenje brez Oxycontina enostavno ni bilo možno. Kadarkoli sem prebral, kako grozljiva droga je Oxycontin, kako hudo zasvoji človeka, da veliko uporabnikov Oxycontina na koncu vidi izhod samo še v smrti, mi ta dejstva niso predstavljala povoda ali vzgiba, da bi ga nehal jemati. Ne, to je bilo “opravičilo”, zakaj ne morem prenehati z jemanjem zdravila, zakaj “moram” biti odvisnik. Precej napačen pristop, a to vem šele zdaj, takrat tega nisem znal ali upal tako sprejeti ali pogledati.

Danes vem, da v obdobju, ko sem bil neprestano pod vplivom opojne substance sploh nisem živel. Zgolj preživljal dneve in životaril, pravega življenja v resnici ni bilo. Vse je bilo podrejeno novi dozi opojne snovi. Zadnja leta pred odhodom na zdravljenje skoraj nisem več zapustil hiše. Ničesar več nisem delal, samo čakal sem uro, da užijem novo dozo zdravila.

Zgolj želja po spremembi še ni dovolj

Končno sem odšel na zdravljenje odvisnosti. Poln pričakovanj in tudi vse mi je bilo “jasno”. Pričakoval sem navodila, kako opustiti zdravila in kako začeti novo življenje. Seveda teh navodil nisem dobil, čeprav sem dolgo čakal nanje, včasih sem jih od terapevtov celo zahteval. Že od začetka sem na kliniki za zdravljenje odvisnosti poslušal, da so potrebne spremembe. Seveda, opustil bom drogo, ali ni to dovolj velika sprememba. Tako sem hotel to razumeti, kar pa je bilo seveda napačno dojemanje pravega namena zdravljenja. Danes se zavedam, da je opustitev Oxycontina pravzaprav posledica vseh drugih sprememb in ne tista osnovna sprememba. Če bom samo opustil drogo, potem bo to verjetno vse, kar bom storil. Ne bom več užival droge, a živel verjetno še vedno ne bom, ker bo vse ostalo enako, kot je bilo. Odvisnost vendarle ni samo telesna, odvisnost je tudi oziroma predvsem v umu in psihi.

Srečati sebe

Primarna sprememba, do katere je moralo priti v meni, je bila zaustavitev bega pred seboj. Soočiti se s sabo, pa če si še tako nisem všeč. A težko je “srečati” samega sebe. Nič več tlačenja vseh slabih občutkov, nič več prikrivanja, zavajanja? Kajti vse to mi je omogočilo uživanje Oxycontina. Opojne substance, zdravila, alkohol, droge so pač zelo učinkovit način anesteziranja vseh vrst bolečin, predvsem psihičnih bolečin. A sprejeti sebe, takšnega, kot sem, z vsemi plusi in minusi, po vseh letih življenja v “namišljenem” svetu droge, to pač ni enostavno.

Je zdravljenje odvisnosti kdaj končano?

Povprečni čas zdravljenja na kliniki za zdravljenje odvisnosti je približno dva meseca. Jaz sem tam ostal skoraj osem mesecev in zdravljenje sem prekinil tako, da sem nenapovedano in samovoljno sredi skupine, kjer so prisotni pacienti in terapevti, vstal in odkorakal. Precej nepošteno do vseh, ki so vložili veliko truda vame in v moje zdravljenje. Vendar je od samega začetka zdravljenja šlo z mano samo na slabše in po skoraj osmih mesecih nisem več zdržal. V meni ni bilo ne upanja ne moči, ničesar več. No, nekaj je še bilo v meni – močna želja po smrti. Zelo sem obžaloval, da sem sploh odšel na zdravljenje. Z mano je bilo sedaj bistveno slabše kot pred začetkom zdravljenja, vsaj tako sem bil prepričan. Če sem mislil, da sem bil v “peklu”, ko sem bil na zdravljenju, sem po zaključku spoznal, da sem bil v resnici samo v preddverju “pekla”. Pravi “pekel” se je zame začel šele po zaključku zdravljenja. Le kako naj bi takrat sprejel, da s tem, ko zapustim kliniko, še zdaleč ne zaključim zdravljenja?

V mesecih po zaključku zdravljenja se je moje stanje iz dneva v dan slabšalo. Pred zdravljenjem nisem več živel, v tem obdobju pa sem bil dejansko “mrtev”. Opustil sem popolnoma vse, ničesar nisem več delal, samo “negoval” sem svojo depresijo in skrajno črno razpoloženje. Nisem sprejel nobene opore, ki so mi jo nekateri nudili, tudi svojce sem popolnoma odrinil. Zame je bilo vsega konec. Tistega dne, ko sem zaključil, sem poklical na kliniko in terapevtki povedal, da se na kliniko ne vrnem nikoli več. Takrat sem bil prepričan, da se ne bom. Tudi tej podpori sem se odpovedal, ker enostavno nisem hotel več živeti. Prišel sem do konca svoje poti. Seveda mi je marsikdo skušal “svetovati”, kaj moram storiti. V svoji hudi depresiji sem ležal na kavču in se nisem premaknil, tudi sam sem vedel, da to ni ravno pametno in da mi bo koristilo, če bom šel malo ven. Vem, da so mi z “nasveti” skušali pomagati, a zunanja oseba zelo težko razume, kaj se s takšnim človekom dogaja in, da takšni “nasveti” prej škodijo kot koristijo. K temu tudi prispeva nekakšna zloraba besede depresija. Nekdo pride v službo in pove, da je danes depresiven. A ta oseba se popoldan dobi s prijatelji in “depresija” čudežno izgine. To ni depresija, to je slabo razpoloženje. Ko sem bil jaz v stanju depresije, bi se mi lahko strop podrl na glavo, pa ne bi vstal s kavča, telo me enostavno ni ubogalo. Depresija je bolezen, ne pa razpoloženjsko stanje. Vsaj jaz to tako danes gledam. In samo jemanje antidepresivov me ne bo ravno daleč pripeljalo. V sebi sem moral začutiti, da hočem narediti premik, nasveti mi tega občutka niso sprožili. Antidepresivi pa mi zgolj omogočijo manevrski prostor, da začnem s temi premiki, če začnem.

Mali koraki

Vseeno pa sem po nekaj mesecih v takšnem stanju, le naredil en majhen korak in odšel iz hiše na kratek sprehod, morda kakšnih 100 metrov. Za marsikoga v bistvu nič, zame pa je bil to neverjeten podvig. Zakaj je prišlo do tega premika, niti ne vem. A tako se je začelo in začel sem vsak dan delati nekaj teh malih korakov, na začetku po naselju, kasneje pa vse dlje. Seveda sem se moral sprva vsak dan “prisiliti”, da sem odšel na ta sprehod, iskati razloge, zakaj bi sploh šel. In moral sem strogo vzdrževati to dnevno rutino. Če sem po tednu ali dveh za kakšen dan prekinil to rutino, sem se zopet znašel na začetku. Zopet sem se zelo težko prisilil, da sem ponovno šel ven. Vedno sem našel tisoč razlogov proti, težko pa sem našel enega samega za. Težko je vztrajati kar tako “na pamet”, saj nisem čutil nobenega učinka tega početja, kajti učinek res ne more biti takojšen. Pa sem vseeno vztrajal, morda tudi iz neke trme, ne vem. In počasi se je začelo nekaj dogajati v meni, prihajalo je do sprememb. Sicer sem se tem spremembam še vedno upiral, a vseeno sem začel opazovati svet z drugimi očmi. In lahko povem, da mi je upiranje tem spremembam, v katere me je življenje tako dolgo “sililo”, prinašalo veliko več bolečine kot pa kasneje sama sprememba, ki sem se ji prepustil. Pa sem se kljub močno upiral, kajti ko se enkrat prepustiš spremembam, ni več nadzora. Začne se dogajati na več področjih in tega ni možno ustaviti. Ne morem si reči: “Do te meje bom sprejel spremembo, potem pa je dovolj.” Ne, to je verižna reakcija in vse uide nadzoru in gre po svoje. Meni, ki sem bil večino življenja “prepričan”, da imam vse pod nadzorom pa to seveda ni ustrezalo. Takrat še nisem vedel, da me je tudi ta težnja po nadzoru vsega, pripeljala v tako hudo odvisnost. Želel sem imeti nadzor nad življenjem. Seveda. Precej vzvišeno, danes se tega zavedam. Ampak nekako mi je počasi uspelo spustiti nekatera prepričanja. Pomislil sem tudi: “Tako dolgo sem vztrajal v odvisnosti, ki mi ni ničesar prinesla, odnesla pa marsikaj, zakaj potem ne bi poskusil vztrajati pri tem novem načinu?”

Pravi začetek zdravljenja odvisnosti

In šele sedaj se je začelo tisto pravo okrevanje od odvisnosti. Počasi se mi ni bilo več treba siliti, da grem ven na sprehod, v mesto, med ljudi. Sedaj je to postala moja želja, kar je bistveno lažje kot pa prisila. Videl sem, da kljub fizični bolečini, ki je bila tako dolgo izgovor za mojo nedejavnost, lahko marsikaj počnem. In spoznal sem, da je v bistvu vse na meni, kako bom živel svoje življenje. Proces zdravljenja me v resnici ni pripeljal v “raj”, samo odpeljal me je iz “pekla”. Vse drugo moram storiti jaz. Sprehod ni bil več samo sprehod, bil je vrnitev v življenje, v resnični svet. Začutil sem ponos, da nekaj pa le zmorem, ker to hočem. Resnično drži, da trdna abstinenca ni za ljudi, ki jo potrebujejo, je za ljudi, ki to hočejo. Seveda se je bilo treba soočiti z marsičim – vsem kar sem v preteklosti počel, soočiti z vsemi strahovi, ki so me pripeljali do odvisnosti, opustiti sem moral veliko svojih prepričanj, ki so bila zame tako dolgo “sveta resnica”. Šele sedaj, precej časa po zaključku formalnega zdravljenja sem šele začel počasi dojemati, kaj so mi terapevti in zdravniki na kliniki sporočali.

Namišljeni svet odvisnika 

Ne želim povedati, kako mi je sedaj vse jasno, sploh ne. Sem pa spoznal, da sploh ni treba, da mi je vse jasno. Spoznal sem tudi, kako sem kot odvisnik živel v “zablodi”, hkrati pa verjel, da je to edina resnica. Da ne obstaja samo tisto, kar sem videl jaz, sem spoznal šele na zdravljenju odvisnosti. Terapevti, zdravniki in psihiatri so mi pomagali do spoznanja, da poleg moje resnice obstaja še kakšna druga. Pokazali so mi tudi, kako zelo se upiram temu, da bi videl še kakšno drugo resnico, čeprav si takrat vsega tega nisem priznal.

Pred odhodom na zdravljenje že nekaj let skoraj nisem več zapustil doma. Prepričal sem se, da so fizične bolečine prehude. Seveda so bile prisotne močne fizične bolečine, to je dejstvo bolezni, ki jo imam. Ampak ni pa potrebno, da so te fizične bolečine fokus mojega življenja, kot so bile v preteklosti. Ko sem ob prihodu na kliniko zagledal 60 stopnic, ki naj bi jih prehodil večkrat dnevno, sem se zgrozil in zame je to bilo nemogoče. Danes prehodim tudi po 300 kilometrov na mesec, brez vseh zdravil. Fizična bolečina zaradi bolezni ni nič manjša, kot je bila v preteklosti, prej večja. Bolezen pač napreduje in bolečine se krepijo. A ta fizična bolečina pri meni ni več tisti “namišljeni razlog”, zakaj nečesa ne morem storiti. Nisem se navadil bolečine, to se mi zdi precej težko. Sem se pa naučil živeti z njo in dejansko me ne ovira prav veliko v življenju. Ker glavne ovire pri meni sploh niso bile v tej fizični bolečini, bile so znotraj mene, v duši, razumu, mojih prepričanjih, večnem begu od sebe. Verjamem, da bolečina, kakršnakoli, je v življenju neizogibna, trpljenje pa je le opcijsko. Verjamem tudi, da se zna duša zelo dobro sama pozdraviti, dokler ne vpletemo svojega razuma in kar naenkrat vse obvladamo ter s tem preglasimo tisti “notranji glasek”, ki nam pogosto sporoča, kaj in kako.

Novi stari svet

Isti svet, v katerem sem se predajal odvisnosti, danes vidim popolnoma drugače. In ne poskušam več razvozlavati vseh “resnic” življenja, s čimer sem bil prej skoraj obseden. Vse mi je moralo biti jasno. Ni več neprestanega analiziranja vseh dogodkov in situacij. Vsak dogodek, ki se zgodi, pa vendarle ne zahteva moje reakcije. Sprejmem, kar lahko, ostalo pustim in grem naprej svojo pot. Zakaj se nekdo znajde na moji poti, ni več tako pomembno. V meni ni več prepričanja, da se moram od vsega in vsakogar nekaj naučiti, da ima zame vse svoj pomen in razlog. Morda ga ima, ampak če ga ne vidim, ga ne iščem, ker bom našel, kar želim in ne resnico. Tako se je v meni počasi naselil mir, spoštovanje do drugih oseb, ni več obsojanja vseh, ki počnejo nekaj, kar mi ni všeč. Vsak ima svojo “resnico”, ki je jaz sploh ne poznam. Kako naj sodim nekoga, o katerem ne vem ničesar in tudi, če bi vedel, je to le moja perspektiva, tako to jaz vidim. Kar pa še ne pomeni, da je to resnica. Seveda ne moremo biti vsi vsem všeč. Kadar mi neko okolje ne ustreza, se iz tega okolja odstranim, če imam možnost. Če možnosti nimam, pa je v meni dovolj miru, da me tovrstne situacije ne iztirijo oziroma da ne vplivajo na moje zadovoljstvo. S takšnim pristopom mi ostane dovolj energije in moči za soočanje s težavami, ki seveda včasih nastopijo v mojem življenju. Skromnost in ponižnost zame nista več znak nemoči ali nesposobnosti. Ponižnost pred življenjem mi omogoča veliko več, kot pa mi je dala neprestana težnja po nadzoru in razumevanju vsega. Včasih je res “modro” biti “neveden”.

Ta “novi svet” sem odkril v sebi. Moje dolgoročno zadovoljstvo ni več tako zelo odvisno od zunanjega sveta, ne iščem več potrditev v tem zunanjem svetu, ki ga v bistvu niti ne morem spremeniti po svojih merilih. Imam ta svoj “notranji” svet, ki mi nudi neskončno možnosti biti zadovoljen in srečen. In ni več nošenja “maske”, igranja nekoga, kdor sploh nisem. Zelo malo je še pričakovanj. Ker če za vsako svoje dejanje nekaj pričakujem, se s tem lahko precej oropam za zadovoljstvo. Biti prijazen zato, da bodo drugi prijazni do mene. Nekoga imeti rad, zato, da bom tudi jaz ljubljen. Pričakovanja ali celo zahteve. Življenje pač ni opravilo, ki se ga lotim in mu sledi “izdelek” oziroma rezultat.

Samo spoznanja še niso vse

Seveda pa je eno vse to “spoznati”, popolnoma nekaj drugega pa potem to implementirati v življenje. Potrebno je ogromno vztrajnosti, in to brez takojšnih rezultatov. In pogum. A ne pogum v klasičnem smislu. Danes tudi na pogum gledam drugače. Zame pravi pogum ni, da imaš vedno moč za nadaljevanje, pravi pogum je nadaljevati, kljub temu da nimaš moči. Zopet sem moral dobesedno vse ljudi na en način “odriniti”, sicer iz drugačnih razlogov, kot prej v obdobju odvisnosti, in se posvetiti sebi. Da zlezem iz teh brezen odvisnosti. Če bodo potem te osebe še ob meni, super, a če bodo odšli svojo pot, je to pač dejstvo in ne morem jim zameriti. Kajti živeti z odvisnikom je zelo naporno. Kruto dejstvo je, da odvisnik nima pravega odnosa ali razmerja, odvisnik samo vzame “talce”.

Zakaj je tako pomembno verjeti vase?

Ob novem začetku na tej novi poti mi v bistvu nihče ni verjel, da to res počnem, da sedaj pa sem resnično drugačen, da so nastopile spremembe. Na začetku so bile te spremembe res razumske in sem marsikdaj ljudem razlagal, da sem sedaj drugačen. A sčasoma je potreba po tem razlaganju zbledela in takrat sem začutil, da te spremembe ponotranjam, da postajajo del mene. Večina oseb v moji bližini je vse to dojemala kot novo igro. In to upravičeno, saj sem kot odvisnik v resnici vedno “igral”. Verjeli so sicer v fizične spremembe, moje telo se je okrepilo, shujšal sem več kot 50 kilogramov. Ampak sedaj se ne smem ozirati na to, da v spremembe znotraj mene ne verjamejo, verjeti moram vase, tudi če nihče drug ne verjame vame. Kar je zelo težko, ljudje smo tako dojemljivi za mnenje drugih, ki ga imajo o nas. In tako želimo oblikovati podobo, ki si jo ustvarijo o nas. Dopuščamo, da mnenja drugih narekujejo naše zadovoljstvo. A samopodoba je izključno moja stvar, čeprav je to težko sprejeti. Že beseda pove, samo-podoba. Zgradim si jo lahko le jaz in tudi zrušim jo lahko le jaz. A je precej lažje okriviti nekoga drugega za moje slabo počutje. In pogojevati, kar sem jaz tako rad počel. “Ko se bo zgodilo to, bo pa v redu. Ko bom imel to in ono, bom pa lahko zadovoljen. Samo to še dosežem, pa bom srečen.” Spoznal sem, da pri meni ni tako, tega pogojevanja potem ni nikoli konec. Na ta način nikoli nisem resnično srečen. “Ne čakaj, da bo vse popolno, preden se odločiš, da uživaš v življenju“, kako zelo drži ta rek. Včasih seveda potrebujemo pomoč, a eno je prositi za to pomoč, nekaj drugega pa jo je imeti za samoumevno ali jo celo zahtevati.

Vse obratno

Spoznanje, kako napačno sem dojemal veliko vsega, kar se je dogajalo, je bilo kruto. Še ob vstopu na zdravljenje odvisnosti sem marsikaj gledal obratno. Nekaj tipičnih primerov: “Ven, med ljudi, na sprehode, bom začel hoditi, ko bo popustila depresija. Masko bom snel, ko bom srečal ljudi, ki so prijazni in med katerimi se bom dobro počutil. Z jemanjem opojne substance bom prenehal, ko bo izginila tista bolečina, ki je sprožila jemanje te substance. Živeti bom začel, ko bom stopil iz odvisnosti.” V resnici je bilo pri meni vse obratno. Ko sem začel hoditi ven, je popustila depresija. Prijazne ljudi sem srečal, ko sem jaz snel svojo masko. Bolečino sem lahko sprejel, ko sem prenehal z jemanjem opojnih snovi. Iz odvisnosti sem imel možnost izstopiti, ko sem začel živeti. Kako napačno sem mislil, da je treba vedno biti pripravljen na obrambo. Kot, da je namen večine ljudi, da me prizadenejo, kot da mi je življenje dano zato, da 40 let trpim, potem pa me ubije. Mislim, da je vse to precej daleč od resnice.

Abstinenca

Proces zdravljenja in vsa spoznanja, ki so sledila temu, seveda niso lahki. Težko je vse to preživeti, ampak jaz verjamem, da je vredno. Veliko je možnih razlogov, zakaj nekdo zapade v odvisnost, zato je tudi veliko različnih poti iz odvisnosti. Na žalost ni univerzalnih navodil, vsak išče svoj način, kako dolgoročno abstinirati.

Danes lahko abstinenco pogledam tudi drugače. Definicija besede abstinenca je: “Abstinenca je upiranje popuščanju. Ljudje, ki prakticirajo abstinenco, sami sebi odrekajo nekaj, kar resnično želijo. Pravzaprav beseda izvira iz latinskega izraza zadržati se.

Torej naj bi bila abstinenca odrekanje, odpovedovanje. Jaz pa to danes doživljam drugače. V resnici sem se vsemu odpovedal, ko sem začel uživati in zlorabljati drogo, na koncu sem se odpovedal celo življenju. Z abstiniranjem pa dobim možnost, da spet zaživim, da sem zadovoljen in pomirjen. Torej je abstinenca v bistvu konec odpovedovanja. Obračanje besed? Morda, a morda je komu lažje, če verjame, da je z začetkom abstiniranja v resnici konec odpovedovanja. Res pa je, da moj prehod iz faze “ne smem” v fazo “ne rabim” ni bil lahek in hiter.

Živeti danes, ne včeraj

Če me kdo sodi po preteklosti, naj me. Pravico ima do svojih pogledov in jaz jih mu ne bom za vsako ceno spreminjal. Ne zanikam tega, kar sem kot odvisnik počel. Ampak to je preteklost, ki me res nekako definira, ni pa treba, da me omejuje. Torej, če kdo želi, naj me sodi po tej preteklosti, jaz pa ne živim več tam. Spreminjam se, a ne zaradi drugih, ampak zaradi sebe. Živim danes, ne živim včeraj, niti ne jutri. Kaj bo jutri, ne vem, zato se na to niti ne morem pripraviti. Včasih sem bil prepričan, da se moram danes pripraviti na vse možne jutrišnje težave. In v primeru, da jutri težav, na katere sem se pripravljal, ni bilo, sem si jih pa ustvaril sam. Čudna logika, a tako sem deloval večji del življenja. Spopadal sem se z veliko težavami, ki jih v osnovi sploh ni bilo, ustvaril sem jih jaz. Zapletel sem si življenje do te mere, da sem uteho našel samo še v opojnih substancah.

Dolgotrajno, naporno in nepredvidljivo

Zdravljenje odvisnosti je težka in dolgotrajna izkušnja. Meni je bilo zelo težko opustiti težnjo po nadzoru življenja, ki ga v resnici sploh nisem nikoli imel. Če bi ga imel, ali bi res zdrsnil v hudo odvisnost? Ker je to dolgotrajna izkušnja, jo je težko opisati v enem prispevku. Zato o svoji izkušnji zdravljenja pišem blog, nastaja pa tudi knjiga. A ne v obliki navodil, kako se iztrgati iz objema odvisnosti, čeprav bi si teh navodil verjetno marsikdo želel. Jaz zase vem, da sem jih iskal. Kot sem napisal, mislim, da teh univerzalnih navodil za življenje ni. Kljub poplavi delavnic, seminarjev in knjig, ki obljubljajo, da nas bodo “naučili”, kako srečno živeti. Lahko dobim smernice, to je res, a nekaj besed mi ne bo “spremenilo” življenja. Potreben je moj vložek, veliko dela, lastno iskanje. Ali me res lahko kdo nauči, kako naj se imam rad? Kajti, mislim, da pravi cilj okrevanja od odvisnosti ni v prepričevanju sebe, da moram ostati trezen. Cilj je, da se imam tako rad, da ne potrebujem substance. Kajti lastno življenje je edino, kar je resnično moje. Vse drugo mi je dano samo na “posodo” ali pa mi sploh ne pripada.

Jaz sem se zelo težko iztrgal iz objema odvisnosti in sam verjetno tega ne bi zmogel. Osebje na kliniki za zdravljenje odvisnosti je zelo pripomoglo k temu, da sem stopil na novo pot. In seveda opora svojcev, za katero bom večno hvaležen. Čeprav sem nekoč mislil, da je nemogoče, da še kdaj zaživim, sem prišel do točke, kjer sem danes. Tudi tako, da mi je nekako uspelo “izklopiti razum” in si priznati, da vsega pa le ne vem in ne obvladam. Kot pravi rek, ki sem ga nekje prebral:

Ko vsi vedo, da je nekaj nemogoče storiti, se pojavi nekdo, ki tega ne ve in to naredi.”

A potrebne so spremembe, veliko sprememb, na veliko področjih. Jaz sem se tem spremembam zelo težko prepustil. A kljub mnogim poskusom ni bilo druge poti. Res je, kot pravi stari kitajski pregovor:

“Če ne spremenimo svoje smeri, bomo verjetno končali tam, kamor se usmerimo.”

Imate tudi vi za sabo kakšno hudo življenjsko preizkušnjo? Bi želeli, da vam jo objavimo? Več o tem si preberite na www.tomazgorec.si/povej-svojo-zgodbo.

1 komentar

  1. Izjemna zgodba! Čestitke, da se vam je uspelo rešiti odvisnosti!

    Ko sem bral vašo zgodbo sem razmišljal, kakšna je bila vaša motivacija na zdravljenju, da zdravljenje čim prej končate in zaživite ‘normalno’ življenje. Mogoče bi vas morali na klinki najprej navdušiti za nekaj, da bi v življenju imeli cilj, veselje,… Če imaš neke hobije in cilje, ki te navdušujejo, bi bilo vse skupaj verjetno veliko lažje,…

    Kako sedaj preživljate dneve? Imate kakšne hobije? Glede, da velik ohodite, ste mogoče razmišljali, da bi se začeli ukvarjati z fotografijo? Zagotovo vidite veliko zanimivih stvari, ko hodite.

    Jaz sem popolnoma ‘zasvojen’ se potovanji, fotografijo, pisanjem bloga,.. Ravno zaradi teh zasvojenosti mi je življenje tako zelo lepo, da ne morem povedati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja