Mangart, gora nad katero sem popolnoma navdušen

Mangart je res zelo lepa gora, ki me je popolnoma očarala in navdušila. Obiskal sem jo že trikrat in verjetno jo bom še kdaj. Prvič sem jo obiskal pred dvajsetimi leti, ko še nisem bil tako navdušen nad hribi. Ampak kljub temu je name pustila zelo pozitiven vtis. Če ga ne bi, bi najbrž na to goro že pozabil.

Drugič sem Mangart obiskal dva tedna nazaj, ko sem v gore peljal malo manj kot 5 let starega nečaka. Namreč nečak je navdušen nad plezanjem in sem ga hotel peljati nekam, kjer je lepo in je možno tudi varno plezati. Z nečakom sva šla po Slovenski poti do kraja, kjer se začne skoraj navpičen vzpon po jeklenicah. Naredila sva samo približno 50 višinskih metrov, potem pa sva šla nazaj. Za nečaka je bilo to super doživetje. Če bi hotela iti višje, bi to bilo nepotrebno izzivanje.

Ker me je obisk Mangarta z nečakom tako zelo navdušil, sem se odločil, da ga obiščem še enkrat in grem seveda do vrha. S sabo sem vzel prijateljico Tjašo,s katero sva se na lep sončen dan odpravila na Mangart in kasneje še na Belopeška jezera.

Mangart, oziroma Mangrt, kot ga imenujejo Primorci, je četrta najvišja gora v naši lepi Sloveniji. Nanjo vodi najvišja cesta v Sloveniji. Včasih se je dalo z avtom priti do višine 2055 metrov višine. Danes pa lahko z avtom pridete do višine okoli 1.900 metrov. Namreč na tej višini so postavili rampo, ker je pred leti plaz zasul cesto in od takrat dalje ne dovolijo iti z avtom do vrha. Tam. kjer je plaz zasul cesto, je lepo sanirano in bi se z avtom brez težav dalo priti, ampak verjetno že imajo razlog, zakaj ne pustijo iti z avtom do vrha. Mogoče zaradi tega, da so omejili število obiskovalcev. Namreč pred zapornico je zelo malo parkirnih prostorov, ki se hitro zapolnijo. Tako da če greste na Mangart, pojdite zgodaj zjutraj in po možnosti med tednom. Sam sem bil obakrat med tednom in sem za las dobil prosto parkirišče. Še posebej prvič, ko sem bil v mesecu avgustu. Kakšna gneča je med vikendom, si niti ne znam predstavljati.

Ker sem velik ljubitelj gorskih cest, mi je že sama cesta do Mangartskega sedla zelo všeč. Kako je videti, si lahko pogledate v spodnjem video posnetku. Ta video posnetek sem posnel tako, da sem na pokrov motorja od mojega avta pritrdil kamero in posnel pot. Video posnetek je desetkratna hitrost realne hitrosti. Posneto pa je od zadnjega možnega parkirišča navzdol.

Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete še veliko zanimivih videoposnetkov z različnih lepih krajev.

Od mesta, kjer sva parkirala, sva se s Tjašo odpravila peš do Mangartskega sedla in nato naprej. Tjaša je sicer šla samo do mesta, kjer je čudovit razgled na Belopeška jezera. Kje točno je ta kraj, si lahko ogledate v video posnetku na https://youtu.be/CZ6tFgAPDZ4. Od mesta, kjer je posnet, morate iti samo še okoli 100 metrov naprej.

Naprej sem pot nadaljeval sam, saj ima Tjaša težave s kolenom in si ni upala iti do vrha. Kar je popolnoma pametna odločitev. Namreč neumno bi bilo tvegati iti na tako visoko goro, kot je Mangart, če nisi stoodstotno pripravljen.

Od točke, kjer je najboljši razgled na Belopeška jezera, se naprej nadaljuje pot navzgor. Pot se zelo kmalu razcepi na Slovensko pot in Italijansko pot. Slovenska pot gre desno, Italijanska malenkost levo, oziroma naravnost naprej. Slovenska pot je zelo zahtevna. Večinoma časa se pleza po klinih in jeklenicah. Za Slovensko pot je zelo priporočljivo, da imate varovalni komplet in čelado. Po mojem mnenju je oboje zelo nujno, ampak čelada pa je še bolj nujna. Zelo velikokrat se namreč zgodi, da kdo pred vami nenamerno sproži kakšen manjši ali večji kamen, ki ga lahko vi dobite direktno v glavo. Jaz sem se enemu kamnu za las izognil.

Kako zelo tehnično zahtevna je Slovenska pot, si lahko pogledate v spodnjem video posnetku. To nikakor ni najtežji del poti na Mangart po Slovenski poti.

Slovenska pot je zame, ki zelo rad plezam, preprosto čudovita. Lepše in bolj zanimive plezalne poti še nisem videl. Če kdo pozna kakšno podobno, mu bom zelo hvaležen, če to napiše v komentar.

Na vrh Mangarta sem prišel zelo hitro. Od mesta, kjer se začne plezati po klinih in jeklenicah, do vrha je približno 600 višinskih metrov. Od tu, do vrha sem potreboval samo okoli eno uro. Namreč višinski metri se zelo hitro premagujejo, ker greš veliko časa skoraj navpično navzgor.

Na vrhu pa je tako zelo lepo, da bi gor kar ostal. Midva s Tjašo sva imela srečo, ker sva imela res lep sončen dan in tudi meglic ni bilo, tako da je bil razgled na vse strani popolnoma jasen. To so razgledi, ki ti res vzamejo dih. Da si boste lahko bolje predstavljali, kako zelo lepi razgledi so, si poglejte spodnji video posnetek. Prepričan sem, da vam bo zelo všeč.

Če me ne bi spodaj čakala Tjaša, bi verjetno na vrhu ostal še kar nekaj časa. Na vrhu bi samo sedel in gledal v daljavo. Ampak glede na to, da me je spodaj čakala Tjaša, sem se moral čimprej odpraviti v dolino.

Dol sem šel po Italijanski poti, ki je za sestop veliko bolj primerna, kot Slovenska pot. Prvič je veliko lažja, drugič je še težava, ker se je na Slovenski poti težko srečevati, če gre nekdo dol, drugi pa gor.

Italijanska pot je za sestop na nekaterih deli kar malo bolj zahtevna in je potrebna previdnost. Še posebej na začetku je res zelo strma in ni ravno najbolj prijazna za kolena.

Za sestop od vrha do Mangartske koče, ki leži na 1.900 metrih nadmorske višine, sem potreboval dobri dve uri. Sicer nisem šel direktno do Mangartske koče, ampak sem šel še na razgledno točko na Mangartskem sedlu, kar mi je zagotovo vzelo nekaj časa. Če bi šel direktno do Mangartske koče, bi verjetno prišel prej kot v dveh urah.

V Mangartski koči sva s Tjašo privoščila pozno kosilo. Oba sva jedla joto s klobaso in oba sva bila mnenja, da je bila zelo okusna. Tudi osebje Mangartske koče je zelo prijazno. To sem jaz ugotovil že pri mojem prvem obisku letos.

Drugače pa mi je pri Mangartski koči najbolj všeč ambient. Namreč zunaj so mize in imaš tak lep pogled na Mangart in okoliške hribe. Če bi živel kje bližje, bi zagotovo šel večkrat na kosilo sem, predvsem zaradi ambienta.

Če ste ljubitelji narave in hribov, kot sem jaz, sem skoraj prepričan, da vas bo Mangart navdušil.

Preberite si še Tjašin prispevek o najinem izletu. Najdete ga na www.tomazgorec.si/mangartsko-sedlo.

5/5 - (1 vote)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.