Kdo za vraga bi naj bil pravi moški? Kako bi to bilo videti vsakodnevno?
V zadnjem obdobju sem bila prisotna pri veliko pogovorih o tem, da so moški v današnjih časih čisto preveč poženščeni in niso pravi moški. Področje medsebojnih odnosih me zanima in v kakšni od debat tudi z zanimanjem sodelujem. Pasivno ali aktivno in se s tem in iz tega učim. Zadnjič sem nekaj časa poslušala različna mnenja skupine žensk o tem, kaj se dogaja v partnerskih odnosih, kako funkcionirajo moški in kaj delajo narobe, da se ženske ob svojem partnerju ne počutijo kot ženske.
Razlogov zakaj je tako, je mnogo. Za začetek predvsem pri odnosih v primarni družini, prvotno pri sami vzgoji mater do sinov, pozneje prevzemanje starševskih vzorcev, navad in prepričanj. Kot otrok sprejemaš in spremljaš dogajanje svoje družine. Samo to poznamo in vidimo, zato zavestno in podzavestno mislimo, da je to edino pravilno oz. tako pač je. Kasneje imamo še vpliv družbe, prijateljev, znancev in mnogokrat vsiljena predstavitev medijev, ki je sploh ne prepoznamo kot napačno. Zadnja leta tudi zamenjava nekaterih poklicev, ki jih danes opravljajo moški namesto žensk in obratno.
Spodnji zapis je v obliki kratkih ugotovitev, ki so bile pri veliko žensk zelo podobne in občasno je prisotno tudi moje subjektivno mnenje. Vzemite od tega le tisto kar se vam zdi, da je prav za vas in ne pozabite dejstva, da je vsak človek unikaten in res ni enega, ki bi bil drugemu enak. Samo s sodelovanjem in ne tekmovanjem lahko gradimo boljše in lepše odnose. Skupaj lahko zdravimo svoje rane. Z opazovanjem sebe izboljšujemo razumevanje, delovanje, dojemanje in nadgrajujemo medsebojno kvaliteto življenja.
Moški je moški, ko je odločen. To med drugim pomeni, da izraža svoje mnenje in jasno zagovarja svoje prioritete. Postavljene ima osebne in poslovne vrednote, ter ve kaj so njegove prioritete. Torej vedel bi naj, kaj mu je v življenju pomembno in kaj ne. Ve kaj si želi. Tega mnogo moških sploh ne ve in zato pride do izzivov v razmerju z žensko.
Ženske želimo čutiti, da smo varne, sigurne in preskrbljene ob partnerju. To ne pomeni, da ženske ne hodimo v službo in ne delamo nič, ampak v kolikor se bi zgodilo, da ostanemo brez zaposlitve, vemo, da bo partner poskrbel tudi za nas. Da se bo znašel, da ne bo zganjal paniko, kot ena ženska in nekako odraslo uredil situacijo.
Moški je moški, ko ima smer v življenju, da je on ta, ki v družini nekako določa kako in kaj bi naj naredili in kdaj pride kaj na vrsto. S tem ne govorim o tem, da je ženska neumna ali nesposobna.
Moški je samostojen in ve kaj so njegove naloge. Samostojnost moškega je velikokrat vprašljiva zato, ker:
Ženska skrbi za celotno organizacijo doma, razmišlja o prihodnosti, o vzgoji otrok, o financah in razporeditvi, o razpolaganju časa v družini. Zraven obveznosti doma dela tudi v službi ali celo vodi svoje podjetje. Že v službi dela moška dela, gradi biznis in potem še doma konstantno skrbi za vse. Skratka, ženske ne smemo toliko razmišljati in biti v akciji, ker s tem prevzemamo moški princip delovanja in avtomatsko spodrivamo moškega ob sebi. Prav tako pride do izgorelosti, ker bi ženske rade bile poslovno uspešne, bile odlične partnerke in najboljše mame svojim otrokom. Saj lahko ženske imamo vse to hkrati, vendar ob sebi bi naj imele primernega in samozavestnega moškega, ki se znajde, razume in ve kje mora on prevzeti svoj del.
Moški, ki je moški si želi sodelovati pri organizaciji, zna razporejati in poskrbeti za finance ter skrbi za prihodnost. Moški bi naj dali smer, ženske pa sledile.
Moški je nekdo z lastno hrbtenico, vendar mislim, da je tukaj večji izziv pri ženskah, ker ne dovolimo moškim, da oni vodijo in odločajo namesto nas. Imamo vse preveč nadzora in ne spustimo kontrole, vendar s tem delamo slabo samo sebi. Pretirano se ukvarjamo s feminizmom in hkrati idealno pljuvamo v lastno skledo.
Moški je nekdo, ki zna in ima to zmožnost pomiriti svojo partnerko, po domače mora jo znati ukrotiti. Kako, kdaj in na kakšen način mora ugotoviti sam.
Moški mora znati ‘udariti po mizi’ in postaviti mejo, tudi s tem imajo današnji moški izzive saj lahko, da jih tega niso naučili in-ali se niso naučili kasneje, ko bi že morali odrasti, biti zrelostno in čustveno stabilni, biti odgovoren zase, za svoja dejanja, za svoje življenje.
Dobronamerno ali v razmislek za nas ženske bi bilo, da prepustimo in predamo vodenje moškemu. Moramo zaupati in slediti, sprejemati. Smo tiste, ki smo nežne in skrbne, pa smo res? In v kolikšni meri razumemo svojega partnerja ob predpostavki, če vemo, da nečesa ne zna, da morda nima zgoraj naštetih stvari, ker tega ni videl ali se do sedaj naučil ?
Če partner ne zmore prevzeti odgovornosti in teh svojih nalog?
Mogoče ni imel vzora očeta, ni bilo moškega lika od katerega bi se učil odnosa do žensk, niti do sebe. Živel je v neki disfunkcionalni družini. Morda ga je vzgajala samo ženska-mama, mačeha ali babica. Lahko, da ga ni vzgajal nihče. Pomislite in vzemite v obzir tudi to.
Glavni kompas nam bo predstavil moški. Če je moški. On je glava družine. Če nam naša glava družine-partner ni všečen in dvomimo v njegovo smer, po kateri nas pelje, sledi drugo vprašanje za katerega v tem članku danes ni prostora.
Kaj se velikokrat v razmerjih zgodi oz. se dogaja, ko moški nima smeri in ženske tega zaupanja in prepuščanja kontrole ne zmoremo in potem prevzamemo vsa opravila partnerja. Do česa prihaja?
Vse funkcionira na videz normalno, vendar s tem si same kopljemo jamo, saj moški dejansko ne rabi ničesar narediti in na koncu žensko, ki je dala smer zasovražijo. Ja, pravilno ste prebrali-zasovražijo. Napačno je misliti, da to spoštujejo, nasprotno, saj je s tem ženska spet pokazala, da je boljša, bolj močna, bolj sposobna in je ona povedala kam in pokazala kako. Ni težava, da ženska tega ne zmore, ampak mislim, da to ni prav, saj se ravno zaradi tega na koncu ženske počutimo nezadovoljno, nesrečno in velikokrat ne vemo kaj je pravzaprav sploh narobe.
Veste, velikokrat ženska išče v partnerju očeta in moški v svoji partnerki mamo. Ker vse te slike ljubezni in odnosov izhajajo prav iz zgodnjega otroštva. To je podoba, ki smo si jo ustvarili kot otrok in potem v odrasli dobi, v partnerstvih iščemo tisti manjko, ki ga kot otrok nismo dobili. Želimo ali celo zahtevamo in pričakujemo takratno nadomestilo sedaj. Vendar tako ne gre in se ne da zapolnili praznine, ki je morda v nas. V partnerstvu reagiramo enako kot smo v otroštvu in vklopimo vse možne sisteme. Ponovno se lovimo na enakih zankah in branimo z enakimi mehanizmi. Ne deluje! Najpomembneje je povedati, da to ni iskreno in to ni ljubezen. To je samo igranje in preigravanje vlog. Potrebno se je sprijazniti, da nismo sami krivi za dogajanje v našem otroštvu. Minilo je in sedaj smo v odrasli dobi odgovorni zase in v tem novodobnem času tudi dovolj informirani, da to pri sebi pozdravimo. Ni izgovora, da ne vemo ali ne razumemo. Seveda pa vse to velja, če želimo partnerski odnos z nekom res živeti v globlji harmoniji in čisti ljubezni. Enako spoštujmo vse tiste ljudi, ki si tega ne želijo in jih ne siliti v neko globino, ker ne bo nikakršnega učinka. Spoštujte in se odmaknite v kolikor prepoznate, da je temu tako in vam to ne odgovarja.
V preteklosti sem velikokrat sama v partnerskih odnosih bila obupna, uboga, zakomplicirana, ‘zakompleksana prasica’. Imela sem velike težave sama s seboj in z le lastnimi travmami, kompleksi, strahovi, dvomi in se borila s popolno ne ljubeznijo do sebe. Od partnerjev sem hotela čudeže, sama pa delala zdrahe, stopnjevala napetosti in ustvarjala drame. S tem sem dejansko uničevala (tudi dobre) moške ob sebi. Takrat čisto nezavedno, nenamerno in zato o tem danes pišem, ker si danes želim, da bi ljudje prepoznali vrednote prave ljubezni in svobode.
Nihče ni popoln, ne ženske in ne moški. Vendar nekakšen sklep te skupine žensk je:
Pravi moški mora poznati sam sebe in s tem imeti svojo osebnost, gojiti spoštovanje do samega sebe, mora znati postaviti mejo, naj bi imel izbrano osebno smer in poklicno kariero, kateri posveča svoj čas in ima to zanj smisel. Je samostojen, samozavesten, dominanten in prepričan v svojo pot. Notranje močan. Zna se odločati in stati za svojimi izbirami. Zna organizirati in voditi skupno življenje, je finančno stabilen in opora ženski.
O tem kako, zakaj in na kakšne načine ženske kastriramo svoje moške in jim sploh ne dovolimo biti moški sem zapisala v 2.delu članka, k isi ga lahko preberete na www.tomazgorec.si/zenske-sovrazijo-moske. Tudi sama sem to počela veliko let, zato razumem kako to poteka in iz česa izvira. To so smešni in banalni primeri, ki pa vseeno tvorijo neko celoto. Zanimivo je kako mnogo žensk svoje moške same naredimo v ženske oz. jih same programiramo tako, da delujejo v ženski energiji, z ženskim principom, me pa same postajamo možače in za nastale situacije obtožujemo njih.
In potem se še na glas jezimo in pritožujemo zakaj nimamo doma moškega. Imamo prav? Malo ‘sutra’, bi rekli naši sosedi.
Drage ženske, ne pozabite tudi na to, da nam moški ne more in ne sme biti prijateljica. Če želimo govoriti o sobnih rastlinah ali nakupovati okraske za rojstno dnevno zabavo, imamo za to prijateljice. Ženske prijateljice.
Tamara Andrašič
Tamara Andrašič je avtorica knjige Zaupaj življenju o kateri si lahko več preberete na www.tamaraandrasic.si/knjiga-zaupaj-zivljenju. V knjigi si lahko preberete več o partnerskih odnosih in kako premagati omejujoča prepričanja.
Jaz bi pa z veseljem prebrala 2.del clanka, pa ga ne najdem.