Odločitev, da naredim samomor, me je pomirila, napolnila z zadovoljstvom in radostjo

Kaj je smisel mojega življenja? Zakaj sem tu? Verjamem, da so to vprašanja, ki si jih je vsak že kdaj postavil. A nekateri najdejo odgovor na to, spet drugi ne. Sama se že kar celo življenje spopadam s tem vprašanjem in iskanju odgovora. Že kot otrok sem se zelo zgodaj začela spraševati, zakaj sem tu, zakaj je vse kot je, ali res obstaja usoda in nam je določena pot začrtana že ob rojstvu? Ko sem bila stara 5 let sem imela močan občutek, da je moje življenje samo film, da imam vlogo, ki jo moram odigrati, nekdo iz vesolja pa nas opazuje, tako kot mi gledamo filme, nadaljevanke. Tega občutka se do danes nisem uspela znebiti. Vsakodnevno spopadanje s tem vprašanjem včasih premagujem pozitivno včasih tudi ne. Ob težkih preizkušnjah, bolečini in nesmislu, se kot otrok zatekaš k domišljiji. Sama sem se tolažila s tem, da ko bom odrasla, bojo ta vprašanja in ti občutki izginili, da bom z leti začela razmišljati in čutiti drugače. Vendar temu ni tako.  

Moje otroštvo

Sama sem otrok relativno mladih staršev. Verjamem, da tudi njima ni bilo lahko, ko sta me dobila in sta se z izzivi in težavami starševstva spopadala vsak na svoj način. Oče je imel težave z alkoholom, nasiljem, varal je mamico. Mami se je s tem spopadala na svoj način. Poskušala je družino obdržati skupaj, reševala je težave z očetom in zaradi tega, po mojem mnenju nehote, odtegovala ljubezen meni. Sama sem se počutila zelo osamljena in nezaželena. Tako se je začelo moje iskanje smisla življenja. Že v vrtcu sem naredila marsikatero neumnost, da bi pritegnila pozornost staršev in njuno ljubezen. Najbolj v spominu mi je ostal dan, ko me je oče odložil pred vrtcem, v dobri veri, da bom odšla v vrtec, on pa je odšel v službo. Počakala sem, da se je odpeljal, jaz pa sem se podala na potep. Seveda se moja mala avantura ni dobro končala, a kot otrok ne razmišljaš o posledicah, temveč le o svojem trenutnem stanju, razpoloženju, hotenju. Potep se je končal z dobro mero poniževalnih besed, vzgojnim tepežem ter kaznijo. Po tem dogodku sta me starša vedno pospremila v vrtec in osebno oddala v skupino. Jaz pa sem se takrat začela zapirati vase, se spraševala kdaj bo konec tega trpljenja, kdaj bo življenje postalo lepše. Nastopila so osnovnošolska leta. Bila sem pridna učenka, vendar vedno nekako odsotna, nekje v svojem svetu. Pred razmerami doma, sem se najraje zatekala v varno zavetje knjig. Prebrala sem vsako knjigo, ki mi je prišla pod roke. Tako sem imela občutek, da ni življenje le to, kar poznam jaz, vendar, da me še čaka nekaj lepega, nekaj kar me bo izpolnilo, da me nekje pa le čaka ljubezen po kateri tako zelo hrepenim, odkar se zavedam sama sebe. Vendar ta lepši jutri kar ni in ni hotel priti. Tako sem se že v osnovni šoli srečala z drogo, natančneje s travo. Bila sem zelo aktivna športnica, sodelovala sem pri vrsti projektov, bila sem razredna blagajničarka, zaupnica vseh sošolcev. Skratka na prvi pogled popolna deklica. A v meni se je bila temačna vojna. Občutek osamljenosti je bil ogromen. Občutek, da sem staršem uničila življenje, da nisem vredna ne njune ne nikogaršnje ljubezni. Takrat sem spoznala, da edino kar me razveseljuje je to, da pomagam drugim. Jim svetujem, jih poslušam, pomagam po svojih najboljših močeh. Našla sem svoje poslanstvo. A kot pravijo, dobrota je sirota. Ljudje so me začeli izkoriščati, tako sem dobivala še dodatne rane in moj smisel življenja se mi je še bolj izmikal. Padala sem v temačno jamo brez dna. Tako sem pred svojim razmišljanjem bežala v svet omame. Vendar je občutek zadovoljstva ob omami kmalu izpuhtel, zamenjala ga je paranoja, še intenzivnejše razmišljanje o smislu mojega obstoja, želja po končanju tega ?filma? in začetku nekaj lepšega. Tako sem kajenje trave zamenjala z zadajanjem samobolečine.   Pri 13. letih sem si začela sama delati tattooje, si sama prebadala ušesa, si začela rezati roke. Občutek ob rezanju je bil osvobajajoč. Ko sem gledala kri ki teče iz mene, sem imela občutek, da z njo odteka tudi moja bolečina. A tudi to ni bila dolgoročna rešitev, saj je bilo težko prekrivati moje početje.

Poizkus samomora

Pri svojih 19. letih sem prišla do točke v življenju, kjer nisem videla res več popolnoma nobenega smisla v ničemer. Doma so se sicer razmere uredile. Oče je popolnoma prenehal piti in z mami sta našla skupno srečo, ljubezen. Ljubezen po kateri sem sama tako hrepenela. Še vedno sem tavala po svojih temačnih poteh, iskala razlog za življenje, iskala sebe. Občutek ničvrednosti, nezaželenosti ter nerazumevanja je dosegel svoj vrhunec, ko sva se razšla s partnerjem. Skupaj sva bila skoraj 4 leta. Razhod sem nekako sprejela, vendar sem rabila čas, da vse skupaj prebrodim in prebolim. Čas in pa razumevanje, podporo staršev. Tega pa nisem dobila. Besede, kaj jokaš saj ni edini, še smejala se boš temu, ne pomiluj se pa se že enkrat spravi v red, so me samo še bolj tlačile k tlom. Po skoraj dveh mesecih od najinega razhoda, sem se vrnila domov iz službe ter videla, da sta mi starša stran zmetala vse stvari, ki sem jih imela od bivšega fanta. To me je čisto potrlo, jokala sem. Oče pa mi je primazal klofuto, mi rekel naj se spravim v red in, da če bom taka jokica me nikoli nihče ne bo maral. In takrat me je zadelo v živo. Staršem sem v breme, brez mene jima bo lepše, nihče me nikoli ne bo ljubil, nima smisla, da sploh še živim. Odločila sem se. Naredila bom samomor. Ta odločitev me je pomirila, napolnila z zadovoljstvom, radostjo. Tako sem si naslednji dan priskrbela tablete. Zvečer sem se vsa srečna, da bo tega nesmiselnega tavanja po tem svetu konec,  usedla v posteljo in začela jesti tablete. Pojedla sem jih 180. Bila sem srečna. Prepričana sem bila, da ko se bom naslednjič zbudila, bom na lepšem kraju, obdana z ljubeznijo, razumevanjem, podporo. Vendar temu, kot vidite ni bilo tako.  Po spiranju želodca, pogovoru s psihiatrom in zdravljenju v bolnišnici, sem končala na oddelku EAP v Ljubljani. Tam sem imela terapije s psihologi, psihiatri ter druge delavnice. Ugotovili so, da ni nič narobe z mano, da samo tlačim svoje probleme in, da imam globoke rane iz otroštva. Nič novega zame, to sem vse že vedela. Sem se pa iz tega naučila govoriti o svojih težavah, naučila sem se, da ni nič narobe, če tudi jaz prosim za pomoč. Življenje se je po zdravljenju počasi vrnilo nazaj v ustaljene tirnice.

Še vedno v iskanju

Vendar praznina v meni je ostala. Imela sem še par nesrečnih razmerji, polnih ljubosumnosti, nasilja, alkohola, drog. Po črnih napovedih zdravnikov, da nikoli ne bom imela otrok, imam tudi to. Imam tri čudovite sončke. Tri male čudeže, ki bi morali biti smisel mojega življenja, vendar niso. Razdajam se za svoje otroke kolikor se lahko. Trudim se biti dobra mati, čeprav je večkrat težko, kot lahko. Težko je biti sam za vse. Otroci mi pomenijo vse na tem svetu, a v meni je še vedno tisti dobro poznani občutek praznine, osamljenosti, nezaželenosti in ničvrednosti. Otroci mi vzamejo ves moj čas, nimam tudi minute ne zase. Poleg vsega sem tragično izgubila tudi mojega očeta, kar me je popolnoma sesulo. Finančno se komaj prebijamo iz meseca v mesec. Kaj pomeni iti k frizerju, kozmetičarki, masažo ali pa samo ven s prijateljicami, sploh več ne vem. Moji dnevi so polni kuhanja, pranja, pospravljanja, likanja, poslušanja joka in kreganja. Od zgodnjega jutra do večera. Psihično sem popolnoma izpita. Imam težave z bivšim možem s katerim se po 3.letih še vedno vlačiva po sodiščih zaradi nasilja, neplačevanja preživnine, groženj, a to je že druga zgodba. Skušam biti močna za svoje otroke. Veliko ljudi mi pravi da kako sem močna, da me občudujejo. Se jih tudi veliko najde, ki so mi zavistni mojega življenja. Tu se vedno vprašam le česa? Vsi vidijo samo to, da živim sama z otroci, da sem svobodna, da imam lepo vzgojene otroke, da imam službo. Ja seveda. Na zunaj res vse zgleda lepo in prav. Potem pa jih prašam ali so mi zavistni mojega trpljenja? Tega, da imam službo, ki jo iz dna srca sovražim? Službo, ki zame pomeni pekel? Tega da dobesedno tudi na wc ne morem iti v miru, saj še takrat otroci plezajo po meni? Tega, da živim sama v tujem mestu, stran od vseh sorodnikov, prijateljev? Tega, da sem bila v zadnjih treh letih vsaj 10 krat na sodišču in temu še kar ni videti konca? Temu, da sem večkrat lačna kot sita, samo da lahko otrokom kupim hrano, oblačila? Tega, da sem v času 1 meseca, ko sem končno s policijo dosegla, da se je bivši mož odselil, rodila hčerko in izgubila očeta? Tega, da nam je oče zapustil ne samo praznino in bolečino, temveč tudi kredit, ki ga moramo z mami plačevati? Tega, da mesečno dobim še 600 evrov ne plače, a samo za stanovanje moram plačevati okoli 550 evrov? Ni lahko življenje ne, samo nekako gre iz dneva v dan. Vse težave nekako premagujem. Samo glavna težava pa ostaja. Kaj je smisel mojega življenja? Ne vem. Iskreno ne vem. Vem, da imam čudovite otroke, a se velikokrat vprašam, če jim nebi bilo bolje brez mene. Mislim, da si zaslužijo veliko več, kot jim jaz lahko dam ali nudim. Takšne misli so že moja stalnica. Vse kar me še drži nekako pokonci, je to, da komu pomagam, koga osrečim. To me izpolnjuje, to nekako daje mali smisel mojemu življenju. V iskanju odgovorov sem poizkusila že vse. Bila sem na regresiji, vodene meditacije, bioenergetiki, vedeževalci, jasnovidci, mediji, knjige za samopomoč, pozitivno razmišljanje. Probala sem res že vse. Vsi mi napovedujejo lepo, ljubeče, srečno in obilja polno življenje. A jaz sem še vedno tu, sama, osamljena, prazna in nesrečna. Zaradi hude prometne nesreče, ki sem jo imela par mesecev nazaj in dejstva, da se moram vrniti v službo, do katere čutim tak odpor, da bi raje umrla, kot se vrnila nazaj, sem padla v globoko depresijo. Seveda se zavedam svojih težav, tega, da sem na tem svetu dobesedno samo lupina. Prazna. Poiskala sem si pomoč, dobila pogovor, tablete, a težava ostaja. Kljub ljubezni, ki jo čutim do svojih otrok, si vsak večer zaželim, da se zjutraj ne zbudim. Želim si, da bi se vse to končalo. Da bi se zbudila nekje, kjer bi bila srečna, ljubljena, kjer bi vedela, da sem nekaj vredna, da lahko pomagam in osrečujem druge. Nekje, kjer bi bil moj oči še živ. Nekje, kjer bi vedela, da lahko počnem, kar me v življenju veseli in, da lahko z otroci normalno živimo in si kaj tudi privoščimo. Nekje, kjer bi imela partnerja, ki bi me ljubil, bil ob meni, ne pa da sem sama za vse.

In tako še vedno iščem smisel vsega. Odgovor na to, zakaj sem tu? So dnevi, ko je malo lažje, ko posije žarek upanja v moje življenje. So pa tudi dnevi, ko sem popolnoma apatična, ko mi je težko zjutraj vstati in se spopasti z novim dnem. To so dnevi, ko si enostavno želim samo spati. A zaradi otrok moram funkcionirati. Na žalost je na tem svetu tako, da očitno nekatere čakajo same težke preizkušnje. Sama si zelo želim pomagati žrtvam nasilja, jim svetovati, stati ob strani. A nimam prave izobrazbe za to. Tako moram trpeti v službi, ki me dobesedno ubija. Ja že zdavnaj bi jo pustila, a se zavedam, da moram preživeti otroke. Vem da bo še mnogo črnih in težkih dni, samo nekje globoko v meni še vedno tli upanje, da nekoč in nekje tudi mene čaka sreča in ljubezen. Da bom tudi jaz nekoč počela to, kar me veseli in bom s tem našla svoj smisel. Smisel mojega življenja.

Preberite si tudi članek z naslovom Kako lahko ljubiš nasilneža na www.tomazgorec.si/kako-lahko-ljubis-nasilneza, ki ga je napisala ista avtorica.

Imate tudi vi za sabo kakšno hudo življenjsko preizkušnjo? Bi želeli, da vam jo objavimo? Več o tem si preberite na www.tomazgorec.si/povej-svojo-zgodbo.

Ocenite to stran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.