Večina ljudi zmotno mislili, da je za srečo najbolj pomemben denar. Sam menim, da imata denar in sreča zelo malo skupnega. Več ljudi denar naredi nesrečne kot srečne.
Moj oče in tudi mama sta bila uspešna podjetnika. Oče je bil obrtnik že takrat, ko sem se jaz rodil. Prej pa je nekaj let delal v Nemčiji, kar mu je sploh omogočilo, da je odprl obrt. Ker je bil moj oče zelo delaven in iznajdljiv ter imel tudi nekaj sreče, mu je šlo zelo dobro. Tako da zase lahko rečem, da sem imel zelo bogate starše, ki so mi omogočili, karkoli sem želel. Ali je to bila sreča ali nesreča, ne vem. Vem samo to, da kljub temu, da sem se rodil v bogati družini in sem vedno imel denarja, kolikor sem hotel, mi to ni prineslo sreče. Saj so bili trenutki, ko sem bil srečen, vendar sem bil veliko več časa nesrečen.
Ne vem točno, zakaj nisem mogel biti srečen, kljub temu da sem imel vse, kar sem si želel. Preprosto nisem znal živeti. Vedno sem hotel več in več. Postavljal sem si visoke cilje in ko sem jih dosegel, sem bil kratek čas srečen, potem je sreča hitro minila.
Ko sem bil star 30 let, mi je posel čisto propadel. Imel sem cel kup kreditov, denarja skoraj nič. Takrat tudi na kavo v lokal nisem šel, ker nisem imel denarja. V roku enega leta sem se rešil teh težav, vendar mi je ta ‘propad’ pustil posledice na samozavesti, ki že prej ni bila zelo visoka.
Kar se tiče samozavesti, sem bil že od otroštva zelo nesamozavesten. Tisto malo samozavesti, kar sem je imel, sem jo imel izključno zaradi tega, ker smo bili doma bogati. To je žal bila zelo slaba osnova za samozavest. Lahko bi rekel, da je to bila lažna samozavest.
Še tisto malo samozavesti, ki sem je imel, sem jo izgubil, ko me je zapustila moja prva punca. Zgodbo o moji prvi punci si lahko preberete na www.tomazgorec.si/moja-prva-punca-je-hitro-zapustila.
Ko sem vsaj približno prebolel svojo prvo punco, je sledil nov šok. Svojo takratno punco sem zasačil z drugim moškem. To zgodbo si lahko preberete na www.tomazgorec.si/svojo-punco-sem-zasacil-z-drugim-moskim.
V mladih letih sem delal vse popolnoma narobe na področju partnerstva. Kar se tiče tega področja, sem vse popolnoma zavozil. Če bi bil še enkrat mlad, bi vse naredil popolnoma drugače. Kako, sem opisal na mojem blogu v članku z naslovom Če bi bil še enkrat mlad, bi se do 25. leta poročil in imel otroke. Članek si lahko preberete na www.tomazgorec.si/ce-bi-bil-se-enkrat-mlad.
Leta so tekla, jaz pa sem še kar naprej iskal svojo srečo. Ker sem bil dovolj vztrajen, mi je nekaj let nazaj uspelo najti svojo srečo.
Prejšnjo nedeljo sem šel s prijateljem na Uršljo goro. Ko sem na vrhu Uršlje gore sedel na sončku, na terasi planinskega doma, sem prijatelju rekel: “Kaj bi bilo lepo, če bi bil vsak dan v življenju tak.”
Da si narediš en tak lep dan, kot sem si ga jaz prejšnjo nedeljo, ne rabiš veliko denarja. Zapravil sem samo 6 evrov za ričet, ki sem si ga privoščil na vrhu Uršlje gore in kar me je stalo gorivo do Uršlje gore.
Res srečen lahko postaneš šele takrat, ko ti denar ni na prvem mestu. Če ti denar ni na prvem mestu, potem tudi nimaš razloga, da bi komurkoli kaj zavidal. Tisti, ki zavidajo drugim, zagotovo ne morejo biti srečni!
Kako sem sam prišel do tega, da ne zavidam drugim, in kako sem našel svojo srečo, si lahko preberete na www.tomazgorec.si/sreca.
Obstaja pa eno dejstvo, ki ga moramo upoštevati. Če nimate toliko denarja, da bi dostojno živeli, nas zna pomanjkanje denarja narediti zelo nesrečne. Ampak to je že druga zgodba!
Vam, ki berete to, iskreno želim veliko uspeha na vseh področjih!
Pozdravljeni Tomaž,
hvala vam za zanimivo razmišljanje.
Se popolnoma strinjam z vami. Sreča je stvar duha in ni odvisna od materialnega bogastva.
Sam sem šel skozi težko življenjsko obdobje, ko nisem več vedel, če bom lahko še normalno živel in delal.
Vendar sem se z vstrajnostjo, vero in s pomočjo dobrih ljudi spet postavil na noge.
Zame je sreča, da sem zdrav, imam streho nad glavo, posteljo in lahko delam.
Vsako jutro sem srečen, da lahko vstanem iz postelje in peljem mojega psa Čarlija na sprehod.
Vse dobro vam želim.
Točno tako, kot ste napisali.
Ljudje se ne zavedamo, kakšno bogastvo imamo, če smo zdravi.
Tudi v prihodnosti vam želim vse najlepše. Hvala za komentar!
Hvala Tomaž, to si zelo lepo napisal. Všeč mi je, ker pišeš iskreno, brez olepšavanja in se ne bojiš poniževalnih kritik, obsojanja…
Vsak od nas ima svojo preteklost, ki ga zaznamuje in čudovito bi bilo, ko bi vsi doumeli, da nas drugačnost bogati, nam daje snov za razmišljanje,za napredek…
Uživaj na svojih poteh!
Vesna, najlepša hvala za res lep komentar! Mi res zelo veliko pomeni.
Na svojih poteh bom zagotovo užival!
Ob vašem prispevku sem se sebi malo nasmehnila. In veste zakaj? Ker je vaša zgodba podobna moji iz mladih let.
Tudi moj oče je delal v Nemčiji do upokojitve. Imel je dobre dohodke in živeli smo solidno. Nikoli nam ni nič manjkalo.
Če smo želeli na morje, smo si privoščili sanjske počitnice. Denar smo imeli in radi smo zapravljali. Oče je imel tudi obrt in takrat sem 19 let stara letala naokrog reklamirat našo dejavnost in produkte. Stranke so me zelo lepo sprejele in meni je kar rastla samozavest. Kasneje sem izvedela,da so mi bile prijateljice nevoščljive zaradi tako pristnega in sposobnega očeta. Imel je neverjatno karizmo in povsod, kjer se je pojavil, je za seboj pustil nepozabno sled. Ljudje so ga oboževali.
Bil je topla, dobra oseba z neverjetno empatijo, smislom za humor in neverjetno intuicijo. Vse,kar je imel, je bilo v enem paketu. Mama je bila drugačna, ampak zelo posebna. Oče jo je oboževal. Kupoval ji je dragocene stvari. Bila je kot kraljica.
Oba sta pokojna, ampak te spomine iz otroških in mladostniških let rada podoživljam. Vedno sta me učila, da denar ni nadomestilo za ljubezen in spoštovanje do človeka.
Vi niste poročen in ste razočaran, ker ste zapravili to priložnost. Jaz sem bila srečno poročena in ločena. Nikoli ne moremo vedeti, kaj nam bo prineslo življenje. Če bi vedeli, bi ravnali drugače. Naučila sem se živeti za sedanjost, da živim v vsakem trenutku in se zahvaliti življenju da sem, ker tega dragocenega darila ni deležen vsak.
Najlepša hvala za lep in obsežen komentar.
Malo pa ste se najina očeta razlikovala. Moj oče je bil zelo varčen. Sicer smo si privoščili kakšno drago potovanje, vendar predvsem zato, ker je pri tem vztrajla mama.
Pa tudi to je bila razlika, da moja mama ni bila za očeta kraljica. Je pa bil on kralj za mamo.
Spet zanimiva zgodba.. tudi meni je zelo všeč tvoja iskrenost. Sam že lep čas razmišljam, da bi začel pisati blog ali celo knjigo. Sem namreč v življenju doživel že kar nekaj pretresljivih in pa tudi lepih stvari. Tako, da imam (kot praviš ti) materiala vsaj za ene tri knjige :).
Mene je življenje naučilo, da je najprej potrebno najti notranji mir. Brez tega človek ne more biti nikoli srečen. Verjetno se to zdi marsikomu zelo težko, ampak vse je mogoče, če je le dovolj vztrajnosti in odločnosti. Nato pa je potrebno najti nek smisel- početi nekaj kar te veseli. Ni nujno, da je to samo ena zadeva in tekom življenja se lahko le ta konstantno spreminja.
Glede družine, pa mislim, da za moškega nikoli ni prepozno. Seveda pa človek mora najprej pri sebi razčistiti ali je to sploh tisto kar si resnično želi. Zase vem, da se trenutno še ne počutim dovolj zrelaga. Nikoli pa ne reci nikoli:)