Ne nisem ponosna nase, daleč od tega. Vendar sem vseeno postala tista osovražena druga ženska, postala sem ljubica. Po vseh izkušnjah, ki sem jih imela v življenju, si nikoli niti v sanjah nisem predstavljala, da bom kdaj postala ‘priležnica’. Pa sem. In to ne samo enkrat, temveč dvakrat.
V teh naših modernih časih, ko dobesedno nimaš več časa za nič, se vse dogaja samo še preko telefona in interneta. Ob dveh otrocih in službi definitivno ni časa za zmenke, vsaj pri meni ga ni. In tako sem se v želji po družbi in upanju, da mogoče spoznam kakšnega prijetnega potencialnega bodočega partnerja, prijavila ne eno izmed internetnih strani, ki ponujajo spoznavanje ljudi in zmenke. Tako sem spoznala kar nekaj predstavnikov moškega spola, nekateri so bili prijetni sogovorniki, nekateri pa niso omembe vredni. Spoznala sem prikupnega in prijetnega fanta s katerim sva se v pogovorih zelo ujela. Po nekaj mesečnem dopisovanju, sva se odločila, da je napočil čas, da se tudi osebno spoznava. Ker je bil iz drugega konca Slovenije, kot jaz, sva se dogovorila, da se dobiva nekje na pol poti. Dobila sva se na kavici in bilo je zelo prijetno, brez zadrege, sproščeno druženje. Sabo sem seveda vzela tudi hči, ki je bila takrat komaj nekaj mesečni dojenček in na moje presenečenje, je ta moj novi znanec hči sprejel, kot da je njegova. Najina kavica se je zavlekla v kosilo in nato še v kratki izlet in večerjo. Bil je preprosto čudovit dan. Po prvemu srečanju in s tem prebitim ledom, sva se začela pogosteje dobivati. V njegovi družbi sem se počutila sproščeno, domače. Energije med nama so bile močne, kot, da se poznava že celo življenje. Preprosto ujela sva se v vseh pogledih in na vseh področjih. Najino druženje je iz dobivanja na kavicah počasi prešlo na obiske na mojem domu. Glede na to, da sem imela takrat dva otroka, od tega enega še dojenčka, se mi je zdelo zelo pozorno od njega, ker je prihajal do mene in tako meni ni bilo treba na pot z otroci. Starejšega sina je spoznal šele po nekaj mesecih, vendar je bilo zame res lažje, da je prišel do mene domov. Na kavico. Vedno, ko je bil na poti k meni, me je poklical in vprašal, če karkoli rabim, če mi kaj kupi. Bil je zelo pozoren do mene in mojih otrok. Bil je sanjski. Po vseh nesrečnih in nasilnih zvezah, ki sem jih imela v preteklosti, je bil on pravi balzam za mojo dušo. Najino druženje se je razvijalo v zvezo. Zaradi velike razdalje med nama in zaradi služb, sva se večinoma videla med vikendom. Imela sva tako rekoč vikend zvezo. Seveda je kdaj prišel k meni tudi med tednom, kadar je delal dopoldan, vendar je moral zgodaj zjutraj na pot za v službo. Ker je bila moja hči še dojenček, je spala z mano v moji postelji in kadar je on prespal pri meni, se mi je ob pogledu nanj in mojo hči, topilo srce. Celo noč jo je držal za roko, če se je v spanju slučajno kaj oglasila, je vedno skočil in ves v skrbeh spraševal, če je kaj narobe, če kaj pomaga. Bil je res sanjski partner.
Prelepo da bi bilo res
Skupaj sva bila že skoraj leto dni in najin odnos je bil popoln. Res, da zaradi služb nisva mogla živeti skupaj, vendar sva se pogovarjala tudi o tem kako bi v prihodnosti rešila to težavo. Bil je pripravljen pustiti svojo službo in si poiskati drugo, v mojem kraju. Vsaj tako mi je takrat govoril. Glede na to, da sva bila oba odrasla in že nekaj stara, sva se pogovarjala o vseh stvareh, tudi o otrocih. Govoril mi je, da si želi otroka z mano, zaščite ni uporabljal, meni pa tudi ni dovolil jesti tablet. Vprašala sem ga, kaj bo naredil, če slučajno zanosim, saj jaz splava ne bom šla delati (imam že dva splava za sabo). Rekel je, da bo vesel, saj si želi mojega otroka, da bo ob meni in bomo družina. Resnično, zame je bil sanjski partner. In tako se je zgodilo. Po dobrem letu najine zveze sem zanosila. Prvi njegov odziv je bilo presenečenje in potem šok zame. Rekel mi je naj grem delati splav, saj še ni pripravljen na otroka. Zavrnila sem ga. Nekaj dni po tem, ko sem izvedela, da sem noseča, sem imela močne bolečine in dobesedno črni izcedek. Šla sem k zdravniku, kjer so mi po pregledu dejali, da sem imela splav. Napisali so mi izvid, me čez teden dni naročili na ponovni pregled, ter poslali domov. Slikala sem izvid in mu ga poslala s pripisom, da se mu je želja izpolnila. Spet je bil oseba, ki sem jo jaz poznala. Stal mi je ob strani, me tolažil, mi rekel, da mu je žal za njegov odziv, da je bil v šoku, da si želi otroka. Po tednu dni, ko sem imela pregled, je zdravnik ugotovil, da nisem imela splava, saj je zaznal srčni utrip otroka. Bila sem presrečna. Vsa vesela sem mu sporočila novico, saj sem verjela, da si res želi otroka. Bil je vesel, no vsaj rekel mi je, da je. Prve mesece nosečnosti mi je stal ob strani, se zanimal za nosečnost, njen potek in moje počutje. V četrtem mesecu nosečnosti, pa se je vse spremenilo. Začel je govoriti, da noče otroka, da moram narediti splav. Seveda je takrat že prepozno za splav. Nisem imela kaj narediti. Vendar sem si vseeno želela otroka, če sem lahko sama z dvema, bom lahko pa tudi s tremi. Tako se je najin odnos začel ohlajati. Nenehno je govoril, da on hoče mene in ne otroka, da si želi, da bi otrok umrl. Te njegove besede so me sesule. Kako je lahko nekdo, ki me je tako osrečil, obenem tako brezčuten, da želi smrt lastnemu otroku. Postavil mi je ultimat, ali on ali otrok. Ta njegova dejanja so se mi zdela podla, pokvarjena, sebična, zlobna. Postal je drugi človek, zame popolni tujec. Ni želel več priti do mene domov, ampak sva se ponovno dobivala na pol poti. Izbiral je večerne ure za najino druženje, čas, ko je vedel, da ne morem priti, saj ne morem pustiti otrok samih doma. Postajal je odtujen, ni več imel časa ne priti, ne pisati, ne poklicati. Klical, če me že je, me je v nočnih urah, v času, ko sem že spala. Obtoževal me je, da ga nočem več videti, ker se nisem mogla dobiti z njim sredi noči.
Resnica pride na dan
Bilo mi je grozno. Nisem razumela kaj sem naredila narobe, zakaj je kar na enkrat tako spremenil odnos do mene in to sedaj, ko bi morala biti najbolj srečna, saj bova dobila otroka. Glede na najino oddaljenost in vikend zvezo, on ni nikoli spoznal mojih staršev in jaz ne njegovih. Glede na njegovo nenadno spremembo obnašanja, sem se odločila za drzno potezo. Pisala sem njegovi mamici. Poslala sem ji sliko iz ultrazvoka, ji povedala kdo sem in kaj se dogaja. Napisala sem ji, da ne želim ničesar od njih, da želim samo to, da vejo, da bojo dobili vnuka. Njen odgovor me je uničil. Napisala mi je, da prvič sliši zame, da ima njen sin partnerico s katero živi že tri leta in, da ne ve, kaj naj naredi. Bila sem dobesedno uničena. Soočila sem ga s tem, kar sem izvedela. Rekel je, da njegova mami laže, ker ve, da si on ne želi otroka. Da ni res, da ima drugo, da mi je to napisala samo zato, da bi šla jaz delati splav. Šok. Komu verjeti? Nisem se rabila dolgo spraševati. Moja prijateljica, ki je kot prava detektivka, je odkrila, kdo je njegova punca in ji je pisala. Odgovor njegove punce me je še bolj prizadel. Ona je vedela zame, vsaj v neki meri. Povedal ji je da obstajam in ji rekel, da sem zaljubljena v njega, da mu neprestano težim, da si domišljam, da sva par, a da me v resnici ni še nikoli videl in mi tudi ne nikoli pisal. Prijateljica ji je povedala resnico, ji poslala nekaj najinih skupnih slik, ter ji povedala, da ne želim ničesar od njega, le resnico. Nekaj dni kasneje mi je poslal sporočilo, v katerem mi je napisal resnico, da ima drugo, da je zaradi mene vse zgubil, da ne bom v življenju več slišala za njega in, da naj z otrokom naredim kar želim, ker za njega ne jaz ne otrok ne obstajava več. To je bil zadnji kontakt med nama. Čez tri mesece sem rodila najinega sina. Tisti dan sem mu samo poslala sms, da sem rodila. Odgovora ni bilo in ga tudi nisem pričakovala, to sem storila samo zato, da ne bom kdaj sama sebi očitala, da mu nisem povedala, da je postal oče. Sin bo star dve leti. Je moje veselje in moj ponos. Imam čudovitega sončka, ki me obdaja z ljubeznijo in srečo. Tudi za trenutek mi ni žal, da sem ga obdržala, čeprav se velikokrat sprašujem, če me bo obsojal, ker je brez očeta. Upam, da me ne bo. Jaz sem obdana s sinovo ljubeznijo, poljubi, objemi, smehom? Njegov oče pa živi z zavedanjem, da ima nekje sina, ki ga še nikoli ni videl, za katerega sploh ne ve kako mu je ime? Če on lahko živi s tem tudi prav.
Nadaljevanje moje zgodbe si preberite na www.tomazgorec.si/otroke-imam-s-tremi.
Preberite si še tri moje resnične zgodbe:
Zato, ker je bil ljubosumen, me je zaprl v stanovanje
Odločitev, da naredim samomor, me je pomirila, napolnila z zadovoljstvom in radostjo