Otroke imam s tremi in zato mislite, da imate pravico me poniževati in obsojati?!

Moj zadnji članek, ki si ga lahko preberete na www.tomazgorec.si/zelel-si-je-da-bi-otrok-umrl, vidim, da je dvignil ogromno prahu oz. so začeli opletati zlobni slovenski jeziki. Saj res kaj drugega ni bilo za pričakovati od tega našega zavistnega naroda. Žalostno, da v teh časih še vedno obstajajo ljudje s tako nizko mentaliteto, ki v življenju očitno nimajo drugega dela, kot da se spravljajo na druge in ponižujejo. Ne vem, od kje si jemljete pravico, da me označujete za neuravnovešeno, pomoči potrebne, še slabše pa to, da se vam smilijo moji otroci. Žalostno, da samo čakate, da svoje frustracije in nezadovoljstvo stresate nad ljudmi, ki jih sploh ne poznate. In potem se imate za toliko boljše od mene? Prvo pometite pred svojim pragom, ker dvomim, da je pri vas pa vse briljantno. Še bolj žalostno pa je to, da takšne stvari pišejo matere, ki imajo svoje hčerke?a če se bo to zgodilo vaši hčerki, jo boste zaprle v norišnico? Splošno znano pa je tako in tako to, da udrihajo čez druge predvsem tisti ljudje, ki so sami ali neskončno nesrečni v svojem življenju, ali pa so doma zatirani in žrtve in se nato s takšnimi izjavami dvigujejo in si utrjujejo samozavest. Kdo ste vi, da boste meni sodili in me obsojali? A sem jaz slučajno komurkoli od vas dolžna polagati račune? Ne, nisem. In ja imam otroke s tremi različnimi moškimi in ne, niso bile to moje sanje, ne želje, a življenje včasih prinese najbolj nepričakovane stvari. Zdaj pa vam bom vrgla kost za glodanje, da boste imeli kaj ponovno obsojati. Nimamo vsi življenja postlanega z rožicami in ne sprejemamo vsi pravilnih odločitev v svojem življenju. Vendar, če bi lahko izbirala, bi izbrala isto pot, čeprav je bila težka, vendar svojih otrok nebi zamenjala za nič na tem svetu.

Prva nosečnost

Zaradi prirojenih zdravstvenih težav so mi že v najstniških letih zdravniki napovedali, da nikoli ne bom imela otrok, da bom zelo težko zanosila, če pa že bom, pa otroka ne bom donosila. Takšno zavedanje te zaznamuje, saj se kot ženska počutiš nepopolna, spaka. Zaradi te napovedi, sem tudi izgubila partnerja, saj ni želel biti z žensko, ki ni zmožna imeti otrok. Spoznala sem drugega partnerja in on me ni obsojal da ne morem imeti otrok, rekel je, da bova poizkusila, če ne bo šlo pa pač ne bo. Tako se mi je začelo zdravljenje, ki je vse skupaj trajalo skoraj 11 let. Po dobrih dveh letih po začetku zdravljenja, sem imela prvo operacijo. Po njej so mi napovedali, da imam manj kot 2% možnosti, da bom kdaj zanosila. A očitno je imelo življenje z mano drugačne načrte. Dva meseca po operaciji sem zanosila. Sprva tega nisem niti vedela, saj sem imela zaradi operacije se vedno močne bolečine in slabosti. Vsi problemi med nama s partnerjem, ter njegovo nasilje in zloraba drog, so me pripeljali tako daleč, da sem se po petih letih odločila prekiniti zvezo. Po prekinitvi partnerskega odnosa, sem izvedela, da sem noseča. Ginekologinja mi je dejala, da je to pravi čudež. Vendar je bila nosečnost izjemno rizična, boleča, plod se je z vsakim dnem bolj pomikal nižje, grozil mi je splav. Tudi doma so me starši prepričevali v splav, saj sem bila takrat stara 22 let in si nista želela, da bi bila sama z otrokom, samohranilka. Zdravniki so bili različnega mnenja. Eni so trdili da bo 100% splav, drugi so upali, da mogoče bi pa moja maternica zdržala do 6. meseca nosečnosti in bi potem poskušali rešiti otroka. Vendar je bila ne samo grožnja za splav, temveč tudi, da mi raznese maternico. Tako sem popustila pritiskom, ter pristala na splav, čeprav sem se zavedala, da sem s tem verjetno uničila edino možnost, da imam otroka. Ta odločitev me še danes boli?vedno je prisotno tisto vprašanje, kaj pa če? Takrat sem si tudi obljubila, da če še kdaj zanosim, splava ne grem več delati. Lahko je reči naredi splav, nihče pa ne ve, kako to dejanje boli, sploh če si želiš otroka. Misel na to te spremlja celo življenje.

Druga nosečnost

Življenje je teklo naprej. Po tem, ko sem bila 2 leti samska, sem pomislila, da sem mogoče pripravljena na novo zvezo. Zbližala sva se s prijateljem, katerega sem poznala že od otroštva in tudi družili smo se, bili smo klapa. Kot prijatelj je bil res zelo v redu oseba, a kot partner sem kasneje odkrila, da je povsem drugačen. No, v glavnem, postala sva par. Mene je čakala ponovna operacija in takrat mi je najboljša specialistka za zdravljenje neplodnosti v Sloveniji rekla, da če ne bom zanosila v roku pol leta, potem ne bom nikoli imela otrok. In tako sva se s partnerjem, bolj za šalo kot za res, odločila, da bova poizkusila. Nihče od naju ni pričakoval, da bom zanosila. Vendar sem. Imela sem dvojčka in ponovno rizično nosečnost, kar je pomenilo strogo ležanje, nobenih spolnih odnosov, nobenega naprezanja, nobenega dvigovanja ničesar težjega od 1kg, nič hoje po stopnicah, nič vožnje avtomobila, skratka nič drugega kot ležanje in še enkrat ležanje. Kljub temu, da sem se zelo pazila, sem imela spontani splav in izgubila enega otroka. Moj dragi partner pa ni prenesel, da ne bo nič spolnih odnosov in je zase poskrbel. Tako sva šla narazen že v nosečnosti. Sva po rojstvu sina še enkrat poizkusila, saj sem si resnično želela, da bi bili družina, vendar ni šlo. Že samo mišljenje partnerja, da smo ženske samo za kuhati, pospravljati in, da smo neumna bitja, ki ne smejo imeti besede, me je začelo odbijati od njega. In tak je ratal šele po rojstvu sina, kot, da je mislil, da sedaj,  ker imava otroka bom pa morala biti z njim za vedno. In ja sem se trudila in sem nekako prenašala njegovo obnašanje. Ko pa je nekega večera, prišel pijan domov in je začel daviti ter razmetavati po postelji najinega 4 mesečnega sina, saj je imel krče in je zato jokal, mi je pa počil film. Spakirala sem najnujnejše stvari, vzela sina in se ob treh zjutraj odpeljala domov k staršem. In tako sem prvič postala samohranilka.

Tretjič noseča

Imela sem sina in bila sem neskončno hvaležna in srečna, da ga imam. Bil je najbolj čudovit otrok, kar jih je lahko. Imela sem novega partnerja, ki je tudi že imel otroka in tako, sem mislila, da bomo srečna družina. Vendar je partner po skupnih dveh letih želel otroka. Jaz pa nikakor nisem mogla zanositi. Obtoževal me je, da je težava v meni, saj on že ima enega otroka, ki ga je brez težav naredil. In tako se je nadaljevalo moje zdravljenje neplodnosti, jemanje tablet, prepihovanje jajcevodov?ni bilo lahko. Vendar zanosila nikakor nisem. Težava je bila v meni in pika. Vsega sem bila kriva jaz. Tudi njegovo bolestno ljubosumje ni prispevalo k dobremu odnosu v najini zvezi in tako, sva zvezo zaključila. Bila sem sama s sinom in imela sem se super. Vendar pa sem si globoko v sebi želela še enega otroka, saj sem sama edinka in že zaradi tega, sem vedno hrepenela po tem, da bom imela vsaj dva otroka. Tudi sin si je želel, da bi dobil bratca ali sestrico. In tako sem po dobrem letu prebolevanja prejšnje zveze in postavljanju na noge, spoznala svojega bodočega moža. O zvezi ne bom izgubljala besed. Poročila sva se, zanosila sem, dva tedna po rojstvu hčerke sem po 5 mesečnem trudu končno s pomočjo policije dosegla, da se je odselil. Bil je nasilen, alkoholik, drogeraš. Tepel me je nosečo, se spravljal na mojega sina, tudi na hči se je spravil dva dni po tem, ko smo prišle domov in porodnišnice. Ja zbrala sem vso moč na tem svetu in ves pogum, da sem ga zapustila in se ločila. Tako sem drugič postala samohranilka.

Četrtič noseča

Kako je prišlo do moje četrte nosečnosti in tega, da sem še tretjič postala samohranilka, sem napisala že v prejšnjem članku. Ja res si ne znam izbirati partnerjev, predvsem ker sem odraščala v tem. Oče je bil dolga leta alkoholik in nasilen predvsem do mene. Zato sem si že kot otrok obljubila, da moji otroci ne bojo živeli v takšnem, saj ti to pusti posledice. In zato se borim za svoje otroke. Obsodbe, kot so, da sem si najbrž še v porodnišnici pisala z drugim?samo toliko, jaz sem si pisala ko sem bila samska, a mene se obsoja, tip, ki pa je bil v resni zvezi in me je zavajal, da je samski že 3 leta?on je pa car, a ne? Ja zame je bi on res nekaj ?sanjskega?, saj ni pil alkohola, ni se drogiral, ni bil nasilen, ni me poniževal?bil je pozoren in skrben, ob njem sem dobila vsaj približek tega, kako naj bi izgledala vzajemna normalna partnerska zveza. Ja bila sem naivna, a zato še nisem neuravnovešena. Njemu ni na čelu pisalo, da ima partnerico in tudi nobenih znamenj ni bilo. Da sem pisala njegovi materi, zakaj sem to naredila? Ker me je sam nagovarjal, da kar naj jo vprašam, da tudi ona pravi, da moram narediti splav, ker se je šlo zaradi imetja, ki ga imajo in, strahu, da bom jaz zahtevala kaj oz. moj sin. Zato sem ji tudi pisala, v veri, da je to res kar mi je on govoril in ji napisala, da ne želim popolnoma ničesar od njih, da pa če bojo kdaj koli želeli spoznati vnuka, so jim moja vrata vedno odprta. Za sina ne dobivam nobene preživnine, saj sem dala, da je oče neznan. Zadnja stvar, da bi želela oz. zahtevala denar od nekoga, ki si ne želi biti oče. In ne ne smilim se sama sebi. Res, da je kdaj finančno zelo težko, saj dobivam preživnino samo za enega otroka in je vse, tako finančno kot tudi ostalo breme na meni, sem s svojimi otroci srečna in jim popolnoma nič ne manjka. Me zanima koliko bi bilo vas zlobnih jezikov, sposobnih popolnoma samih skrbeti za tri otroke, hišo in vse stvari, ki pridejo zraven. In to, da sem s sabo na pijačo vzela nekaj mesečno hči?ja sem mati, ki ji otroci niso breme in jih vzamem skoraj povsod sabo. Ne iščem si varstva za malenkosti, tako kot to počne večina današnjih mamic. Jaz dam otroke v varstvo samo takrat, ko ne gre drugače, to je pa predvsem takrat, ko mora kakšen otrok v bolnico, ali pa če imam sestanek z odvetnico ali kakšno drugo osebo in vsebina pogovorov ni primerna za otroke. Tudi prijateljice nisem prosila, naj se vpleta v karkoli, sama se je, saj ji ni bilo vseeno zame. Koliko od vas, vas lahko reče, da ima ob sebi prave prijatelje, osebe, ki jih lahko pokličeš sredi noč, ko jih rabiš in bojo prišli? No jaz imam take prijatelje. Očitno na podlagi tega, ker sem slaba in neuravnovešena oseba.

Kako sem postala drugič priležnica

Nekaj mesecev nazaj sem spoznala samskega očeta dveh otrok. Samskega, kot je on zatrjeval, da je. Glede na prvo slabo izkušnjo, sem se tokrat malo pozanimala o njemu in so vsi rekli, da je samski. Naj bi imel burno zvezo z bivšo punco, ki mu nikakor ne da miru in ga izsiljuje z otrokom, vendar sta že skoraj leto narazen. In tako sem bila prepričana, da tokrat pa ne bom ponovno prevarana, izigrana in razočarana. Povedala sem mu tudi za svojo preteklost in to, da težko zaupam. Njegov odgovor je bil, zdaj imaš mene in zaslužiš si biti srečna. In tako se je najino prijateljstvo počasi stopnjevalo. Prihajal je k meni, dopoldan, popoldan, zvečer. Skupaj smo šli celo na morje v njihov kamp. In potem nekega večera dobim sms od njega. Pač najini običajni pogovori, ki pa so počasi postajali čudni. Prosil me je, če bi njegovi bivši poslala sms, da sva midva par in, da naj ga pusti na miru. Zavrnila sem ga. In potem je začel, če ti je kaj do mene, boš to naredila, prosim te, drugače mi nikoli ne bo dala miru?nisem mu želela več pisati, saj me je obšel čuden občutek. Nato pa dobim iz neznane številke sporočilo s sliko, njegovo sliko kako spi in pripisom, on je moj in vedno bo samo moj. Ostala sem brez besed. Nisem mu več pisala, saj vse kar sem takrat razmišljala, je bilo, ne že spet, kako je mogoče, da se mi to spet dogaja. Čez nekaj ur me je klical, pisal, se opravičeval?nisem se mu oglasila ne nič. Prišel je do mene in se opravičeval, da naj bi se bivši zmešalo, da hoče samo uničiti najino zvezo. Nisem mu verjela. Občutek, da sem bila ponovno izigrana je bil preveč boleč. In ja ponovno sta par, čeprav mi on še vedno piše, da mu je žal in, da me pogreša. Tudi ona mi piše, da kako sta srečna, jaz pa da sem ji želela uničiti družino. Kako le, če pa še vedela nisem za njo.

Glede na to, da imam očitno senzor za slabe partnerje, sem se dokončno odločila, da ja zame to poglavje v življenju zaključeno. Bilo je preveč bolečih izkušenj. Vse kar si želim, je moje otroke obvarovati pred razmerami v katerih sem sama odraščala in katere so, verjamem, pripomogle k marsikateri slabi odločitvi v mojem življenju. A kljub vsemu je mami ponosna name in mi to pove vsak dan. Vsi prijatelji in sorodniki so ponosni name in me, po njihovih besedah, občudujejo in pravijo, da sem izjemno močna oseba. In moji otroci?oni so čudoviti. Ni lepšega, kot to, ko ti otrok med pogovorom o čisto tretji stvari nenadoma reče, mamica najboljša si na celem svetu. Kolikokrat vam to povejo vaši otroci? Ne nisem popolna, vendar se borim. Borim se zase in za svoje otroke in vsem, ki se očitno počutite tako pomembne, da morate obsojati druge, postavljam samo eno vprašanje?za kaj se pa vi borite? 

Preberite si še štiri moje resnične zgodbe:

https://www.tomazgorec.si/zelel-si-je-da-bi-otrok-umrl/

https://www.tomazgorec.si/samomor/

https://www.tomazgorec.si/kako-lahko-ljubis-nasilneza/

https://www.tomazgorec.si/ljubosumje/

2 komentarja

  1. Spostovana gospa,ljudje,ki druge obsojajo,imajo ponavadi zmedo v svojem življenju.Nekdo z zdravo pametjo in izkušnjami druge pusti živeti njihovo pot….Srečno, in uzivajte s svojimi otroki,ki so zaklad srca. Mirjam

  2. Spoštovana gospa,tudi sama imam podobno zgodbo,tako da vas povsem razumem in vem kako vam je.Samo pri meni je šlo še za nagajanje bivšega moža in njegove takratne afere,katera sta z lažmi naredili,da sem ostala brez 3 otrok,kateri so sedaj v rejništvu.Imam pa novega partnerja,s katerim imava najinega sončka.Moj nasvet je,da se ne pustit zlobnim jezikom in ostanite močni za svoje sončke,saj oni potrebujejo ljubezen,toplino in varnost od vas.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja