Zvone Šeruga je moj idol že od mojih najstniških let. Ravno on ima veliko zaslug za to, da sem danes tako zelo navdušen nad potovanji, kot sem. Že kot srednješolec sem namreč prebral njegovo prvo knjigo Potovanje k ljudem. Sanjal sem, da bom tudi jaz enkrat potoval po svetu in pisal knjige kot Zvone Šeruga.
Na svoje prvo potovanje sem odšel, ko sem končal srednjo šolo. To potovanje se žal ni končalo tako, kot sem pričakoval. Več o tem si lahko preberete v mojem prispevku na www.tomazgorec.si/moje-prvo-solo-potovanje.
Ko sem bil star 20 let in sem prišel iz vojske, se je moje navdušenje nad potovanji zmanjšalo. Takrat so me namreč najbolj zanimale punce in niti pomislil nisem, da bi šel za en mesec ali celo več na potovanje. Raje sem se ukvarjal s puncami.
Da sem se po srednji šoli spet odpravil na potovanje, je trajalo skoraj deset let. Na potovanje v Venezuelo sem se verjetno odpravil, ker sem bil v veliki osebni krizi. Imel sem velike težave z neko punco. Tokrat sicer ni bila težava ta, da bi bil zaljubljen vanjo, ampak nekaj še veliko hujšega. Zaradi teh težav sem potreboval spremembo in se odpravil na potovanje.
Venezuela je čudovita dežela. Tako lepe narave nisem videl še nikjer drugje. Ampak tudi to potovanje ni bilo tisto, kar sem pričakoval. Dajalo me je domotožje. Glede na to, da je to bilo moje prvo potovanje nekam daleč, se tam tudi nisem najbolj znašel.
Od Venezuele naprej sem potem vsako leto odšel na neko daljše potovanje za en mesec. Tik pred potovanjem sem sicer razmišljal o tem, da po vrnitvi domov začnem pisati knjigo, kot to dela Zvone Šeruga, ampak nikoli ni bilo časa za to. No, čas je bil, samo volje in zagnanosti pa ni bilo prave.
Ko mi je leta 2002 propadla diskoteka in sem zaradi tega tudi zapadel v nekakšno depresijo, sem začel razmišljati o novih izzivih v življenju. Spet se je v meni prebudila želja, da bi potoval po svetu kot Zvone Šeruga, pisal knjige in od tega živel.
Tistega leta sem se res spravil pisati knjigo o svojih potovanjih. Najprej sem napisal potopis iz Venezuele, ki si ga lahko preberete na www.tomazgorec.si/venezuela. Spomnim se, kako zelo sem bil na ta potopis ponosen. Čeprav, ko ga danes berem, vidim, da je napisan zelo slabo. Ampak to je bil trening za naprej.
Kasneje sem napisal še potopis o Indoneziji, ki si ga lahko preberete na www.tomazgorec.si/potovanje-po-indoneziji, in potopis o Tanzaniji, ki ga najdete na https://www.tomazgorec.si/tanzanja-moje-prvo-potovanje-v-afriko/.
Ker so bili ti trije potopisi čisto premalo za knjigo, sem se odločil, da zapise objavim na spletni strani. Objavil sem jih leta 2002 na domeni www.gorec.si, ki sem jo imel takrat zakupljeno za svoje podjetje, vendar takrat spletne strani nisem potreboval.
Leta 2002 na internetu ni bilo veliko takih potopisov, tako da so bili kar dobro brani in sem bil na njih zelo ponosen.
Ko sem začel pisati svoj blog na domeni www.tomazgorec.si, sem članke prenesel na svoj blog, kjer so še danes.
Od leta 2002 do 2014 sem potoval bolj malo in vmes tudi popolnoma pozabil na to, da želim nekoč postati kot Zvone Šeruga. Obdobje med letoma 2002 in 2014 ni bilo ravno najboljše zame. Lahko bi rekel, da sem se v življenju iskal, vendar se nisem našel.
Leta 2014 sem se poskušal malo bolj resno ukvarjati s turizmom. Začel sem pisati nekakšen spletni turistični vodnik za otok Krk. Ta ideja se je v meni rodila predvsem zaradi tega, ker sem hotel imeti bolj zanimivo življenje. Do takrat sem namreč delal po 350 ur na mesec 12 mesecev v letu. To je bilo obdobje, ko res nisem imel praktično nič od življenja.
Projekt spletnega vodnika za otok Krk je bil tisti čas zame kar uspešen projekt. Nekaj let je prinašal nekaj na lahek način zasluženega denarja. Ta projekt si še vedno lahko pogledate na www.otok-krk.si.
Po tem spletnemu vodniku za otok Krk sem imel še nekaj manjših projektov, povezanih s turizmom in popotništvom. Med njim je bila sanjska služba na Filipinih, o kateri si lahko nekaj preberete na www.tomazgorec.si/sem-na-filipinih. Potem sem imel projekt Jahorina.si in zanimiv projekt 20.000 kilometrov z avtom po Evropi, o katerem si lahko več preberete na www.tomazgorec.si/brezplacno-potovanje.
Vsi zgoraj našteti projekti so bili bolj neuspešni kot uspešni. Sem pa se iz vsega tega veliko naučil in tudi ljudje so me začeli počasi spremljati. Če me torej danes vprašate, ali se mi je vse to izplačalo delati, je moj odgovor: ‘Seveda se je izplačalo!’
Ena od takšnih prelomnic, da sem začel vsaj malo hoditi po stopinjah Zvoneta Šeruge, je bilo moje potovanje v Oman v začetku leta 2019. To je bilo moje prvo potovanje, kjer sem se malo bolj samozavestno postavil pred kamero in tudi nekaj povedal.
Samo dober mesec po tem, ko sem prišel iz Omana, sem se odpravil na Filipine, kjer sem posnel nekaj zanimivih videoposnetkov. To so bili prvi videoposnetki na mojem Youtube kanalu, ki so dosegli nek omembe vreden ogled. Zanimivi so še danes! Pogledate si jih lahko tukaj.
Toliko, kot sem potoval leta 2019, nisem še nobeno leto prej. Poleg potovanja v Oman in na Filipine sem šel še na tri malo daljša potovanja v Bosno in Hercegovino, malo po hrvaški obali, dvakrat v Benetke in še malo po Sloveniji.
Tisto leto so me ljudje začeli malo bolj resno in v večjem številu spremljati na socialnih omrežjih. Še posebej na Facebooku, kjer sem to leto dobil več kot 30.000 novih sledilcev.
Leta 2019 se mi je zgodila tudi ena nepričakovana stvar, zaradi katere sem bil sprva malce slabe volje, kasneje pa sem bil na vse to zelo ponosen. Zvone Šeruga je na svojem Facebook profilu napisal nekaj ne preveč lepega o meni. Kaj je napisal, si lahko preberete na www.tomazgorec.si/zvone-seruga-moj-idol.
Kot sem napisal, sem bil sprva razočaran in jezen, vendar sta ta jeza in razočaranje hitro minila, saj sem si rekel, če je Zvone Šeruga pokazal ljubosumje name, to ni nič slabega, temveč samo dobro. Danes sem za vse to Zvonetu izredno hvaležen, saj mi je naredil odlično reklamo. Veliko ljudi je takrat prvič slišalo zame.
Kasneje sva z Zvonetom zgladila spor. V bistvu to niti ni bil spor. Jaz sem bil vesel, da se je vse skupaj zgodilo. Zvone pa, ‘flegmatik’, kot je, se za vse skupaj ni prav nič sekiral.
Med epidemijo koronavirusa sem z njim tudi posnel en online intervju, ki si ga lahko pogledate na www.tomazgorec.si/zvone-seruga.
Ta intervju z Zvonetom Šerugo med epidemijo je sicer zanimiv, vendar sem z njim želel posneti en tak resen intervju v živo. Za ta intervju v živo sem se dolgo časa pogovarjal in ga končno posnel konec leta 2022. Zanj sem dobil zelo veliko pohval. Še s TV Arena so me klicali, če jim ga odstopim, da bi ga predvajali na njihovem televizijskem kanalu. Seveda sem v to privolil.
Intervju si lahko pogledate na spodnjem videoposnetku. Če vam bo intervju všeč, bom zelo vesel, če se boste naročili na moj Youtube kanal. To je popolnoma brezplačno in vam bo vzelo samo nekaj sekund. Samo kliknite Naročite se in nato še zvonček.
Če vam je bil videoposnetek všeč, predlagam, da kliknete https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos in se naročite na moj Youtube kanal. Tam najdete veliko videoposnetkov z različnih lepih krajev in zanimivih intervjujev.
Sam sem se iz intervjuja, ki sem ga imel z Zvonetom Šerugo, veliko naučil. Ko mi je podaril svojo knjigo, me je motiviral, da se takoj lotim pisati moje nove knjige. Da v letu 2023 napišem svojo drugo knjigo, sem se zaobljubil v novoletnih zaobljubah in si tudi dal hudo kazen v primeru, da tega ne bom naredil. Kakšna je kazen, ki sem si jo dal, si preberite na www.tomazgorec.si/novoletne-zaobljube-2023.
Začel sem tudi že brati Zvonetovo novo knjigo, ki mi jo je podaril. Knjiga me je navdihnila, da se tudi sam lotim kakšnega večjega in malo bolj norega popotniškega projekta, kot sem se jih loteval doslej.
Z Zvonetom pa sva se tudi dogovorila, da grem aprila 2024 z njim na potovanje v Namibijo.
Pa še to sem se naučil od Zvoneta, da je kdaj dobro spiti kakšen kozarček dobrega vina.
Če Zvone Šeruga ne bi obstajal, bi bilo moje življenje drugačno. Skoraj zagotovo bi bilo slabše! V to sem prepričan.